KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 willy's

Go down 
AvtorSporočilo
rosemary
the queen
the queen
avatar

Število prispevkov : 134
Reputation : 4
Join date : 10/09/2012
Age : 25

ObjavljaNaslov sporočila: willy's   Sre Sep 12, 2012 11:23 pm

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://ohmyjulietrpg.slovenianforum.com
mereneith jordan
a killing machine on the run
a killing machine on the run
avatar

Število prispevkov : 10
Reputation : 1
Join date : 20/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: willy's   Ned Sep 30, 2012 5:50 am


CATHEDRAL WHERE YOU CANNOT BREATHE
tagged: ARLISS
glede na razmere mereneithinega dosedanjega življenja dejstvo, da se je rada ravnala po rutinah, ni bilo niti malo presenetljivo. vsako jutro je vstala ob natančno isti uri in opravila enake osnovne preglede s katerimi se je prepričala, da je vse na svojem mestu in se nihče ne skriva v omarah, pod posteljo ali v kadi. marsikdo, bi trdil, da je postala paranoična in mereneith bi se morala s tem hočeš nočeš strinjati. vse od kar je zapustila agencijo je bila prekleto previdna, zabrisala je vsako svojo sled, se neprestano ozirala okoli ramen in večkrat postala tik za vogalom, da bi se prepričala, da ji resnično nihče ne sledi. neprestano je imela občutek, da za seboj sliši korake, ko pa se je obrnila, pa njenega pogleda ni pričakalo popolnoma nič drugega kot prazna ulica. velikokrat je v množici videla obrise različnih znanih obrazev lovcev za katere je menila da bi jih agencija utegnila poslati za njo, ki pa so že trenutek kasneje izginili ali pa se je izkazalo, da gre samo za navadnega človeka z grobo podobnimi potezami. in to sploh še ni bilo vse, ponoči se je zbujala vsakih nekaj minut in večkrat je slišala šume, ki si jih ni znala pojasniti. v njej se je v velikih količinah zbiralo čustvo, ki je bilo nekakšna mešanica med obupom in utesnjenostjo, zaradi katerega se je mereneith nesprestano spraševala ali je sploh naredila pravo stvar. mogoče bi morala ostati, mogoče bi morala še naprej slediti navodilom kot poslušen psiček in uživati tisto malo svobode ki bi si jo lahko priborila. stvari bi bile nedvomno precej precej lažje. lažje in hkrati težje. te črne misli, ta neodločnost, večno tavanje v iskanju odgovora na vprašanje, ali je naredila največjo napako svojega življenja, so ji zagrenila še tako lepe dneve in včasih bi se skoraj zlomila pod njihovo težo. vendar je vztrajala. trmasto je vztrajala. vsa ta silovita čustva so bila v bistvu za nekoga, ki nikoli ni čutil ničesar drugega kot brezbrižnost ter redko zadovoljstvo ob ubijanju in mučenju, skrajno nenavadna. mogoče so pomenila dobro stvar, mogoče so bila znak, da se je vse kar je iz nje naredila agencija končno začelo rušiti. ampak po vsej verjetnosti niso bila nič drugega kot odsev tisto malo človečnosti, ki jo je sploh še premogla.

vsak večer v tednu, razen seveda ob nedeljah, je mereneith delala kot natakarica v nekem baru, dokaj blizu svojega stanovanja. plača ni bila ravno bog ve kaj, vendar je bilo to vse kar je glede na svoje izkušnje, oziroma pomanjkanje le-teh, sploh lahko dobila. nekaj časa se je sicer poigravala z mislijo, da bi uporabila svoje borilne sposobnosti, ter zagrozila lastniku, vendar je na koncu zmagal razum. vsi lovci, ki so delali za agencijo so imeli to nenavadno lastnost, da so vedno in povsod izkopali še tako skrbno skrite informacije. in če bi se dejansko poigrala s svojim šefom bi to lahko prišlo komu na uho, nekdo drug pa bi morda prepoznal njen stil. ne, bolje da se drži človeških zakonov, ter dela v zgolj malce boljših pogojih kot sužnji. kdo ve, mogoče se ji bo pa še celo obrestovalo... prav ta zadnji stavek je momljala sama pri sebi, medtem, ko se je na dokaj jasen sobotni večer, sukala okoli miz, pobirala umazane kozarce ter brisala politi alkohol, zraven pa bila seveda še prisiljena prenašati razne pijane moške, ki so žvižgali za njo ali po zraku risali opolzke podobe. mereneith je na obrazu počival prijazen nasmešek, v sebi pa si ni želela drugega, kot odtrgati njihove glave z ramen, ter jih tako dolgo brcati, da od njih ne bi ostalo ničesar drugega kot drobna zrnca prahu. z zdolgočasenim gibom je pobrala zadnji umazan kozarec, ki ga je še zmogla nesti, nato pa se vrnila za pult. naslednjih nekaj minut je sprejemala pijana naročila ter pripravljala različne alkoholne mešanice. v trenutkih kot je bil ta, je bilo obžalovanje, da je zapustila agencijo še dokaj večje in nikakor se ni mogla pripraviti do tega, da bi svoje misli preusmerila od hrepenenja po topli udobni postelji v enem izmed zelo zelo razkošnih stanovanj z lastno služabnico, ki si ga je nekdaj lastila. ravno se je poskušala spomniti katerega odtenka oranžne so bile zavese v njem, ko so se vrata odprla in je v prostor stopila oseba, ki jo je mereneith sprva zgolj brez zanimanja ošinila, ko pa so njeni možgani dojeli kaj vidijo oči, pa tako sunkovito obrnila glavo, da bi si skoraj spahnila vrat. nekaj dragocenih sekund se je poskušala pomiriti tako, da si je dopovedovala, da je to samo še ena od igric, ki se jih z njo igra njena domišljija. vendar si je morala, ko znani obraz kar ni in ni hotel izginiti, poleg tega pa se je še približeval, priznati da si ne domišlja. bila je ona.
NO NEED TO PRAY NO NEED TO SPEAK

TEMPLATE BY TRINITY BLAIR @ CAUTION 2.0 & ATF

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
arliss angel mcgrand
agency's tomboy
agency's tomboy
avatar

Število prispevkov : 27
Reputation : 1
Join date : 20/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: willy's   Ned Sep 30, 2012 9:46 am

I hate you, because you saved my life.



Količek je drsel naravnost naprej. Skozi kožo, mišice, rebra in nazadnje je predrl srce. Rdeče oči so z grozo ugotovile kaj se je zgodilo. Iz groze so na široko razprle veke, da bi njihove oči še poslednjič zagledale luno. Kralji noči, podložniki zvezd, sužnji lune. Vampirji, kot jim je pravila Arliss. Moško telo se je počasi spuščalo proti tlem in razprlo ustnice da so se prikazali podočniki. Iz teh ust je bilo pred parimi minutami moč slišati gromozansko samozavest in vzvišenost, zdaj pa so se slišali le drobni stoki. Prevelika samozavest te je lahko pokopala, ko si podcenjeval nasptornika. Luna se je prikazala izza krošenj in osvetlila obraza. Eden mrliško bled in brez znakov živjenja je že lezel proti zlom, na obrazu pa ni sijala druga kot groza in strah. Marsikdo bi bruhal ob tem pogledu. Prestrašil bi se in zbežal, mogoče celo omedlel od strahu. Ampak ne vsi. Druga oseba je stopila na lunino svetlobo. Vsak bi takoj pomislil da je angel. Dolgi rjavi lasje so plapolali v vetru in kmalu popolnoma razkrili obraz. Prelep obraz je gledal v umirjajočega se vampirja. Brez groze na obrazu. Ko bi bila vsaj kakšna najmanjša sled strahu.. Ampak ne! Obraz je bil kot iz marmorja. Hladen in brezčustven. Pokončna postava se je počasi približala umirjajoči, ki je zdaj že klečeplazila. Prepozno. Količek je tisočletni zgodbi storil konec. Elegantna dolga noga je omlahajoče truplo prevrnila na hrbet. Roka se je stegnila ter potegnila količek iz prsti. Kri je še kaljala z njega. Arliss, ko je bilo ime brezčustvenemu bitju, je iz žepa jakne potegnila robčke, ter skrbno popivnala kri. Morilno orožje je skbno zataknila za pas k ostalim pripomočkim. Iz majhnega žepa črnih kavbojk je potegnila vžigalnik ter truplo prižgala. Ogenj je najprej zavzel oblačila potem pa si prisvojil kožo, ter jo počai spreminjal v pepel. Dim se je dvigal v luno, ogenj pa je osvetljeval Arlissin smejoč obraz. Svet je bil še ob eno bitje teme.

Topla voda ji je tekla po telesu in para se je prijela na ogledalo. Kri od nekaj treh vampirjev je bilo treba sprati s sebe. Z oblačil ne bo šla, zato je vse vrgla v smeti. Kaj naj počne preostanek večera? V tistem trenutku je zazvonil telefon. Službena številka. Arliss se je pognala iz tuškabine in stekla do telefona. Počasi je ptisnila na zeleni gumb ter telefon prislonila k ušesu. Iz slušalke so se zaslišali ukazi. Zberi podatke, izpolni papirovje, poročaj naročniku.. Temu kar ni in ni bilo konec. Morala je izpolniti še kup papirovja. Kot da ubijanje tisočletnih vampirjv ne bi bilo samo po sebi dovolj težko. Ampak bila je le lutka, ki je morala srepo upoštevati ukaze. Zato se je oblekla. Doma ne bo mogla narediti nič, ko pa je takšna tišina. Črne kavbojke, črna majica z srednjim izrezom, črna jakna v kateri se je skrivala pištola in črne visoke petke. Ljubila je črnino saj se je podala k njenemu brezčutnemu videzu. Okoli vratu si je obesila še majhen križ, da vsaj ta večer ne bo imela težav z golaznijo. Lase si je spela v visoko figo in zložila nekaj papirovja v kovček. Bila je pripravljena. Pred majhno večstanovanjsko hišo je poklicala taxi. Izstopila je pri majhnem baru, ki ji ga je priporočal en od sodelavcev. Baje, tam ni bilo toliko nadnaravnih bitij, pa še udoben naj bi bil.
Vstopila je skozi manjša vrata in nekaj pogledov se je takoj zazrlo vanjo. Seveda so bili to tisti ogabni starčki. Zelo opazno je zavila z očmi, ter iz jakne potegnila očala. Ni jih potrebovala a starčki se niso nikoli ozirali a očalarkami. Ponavadi je vedno gledala naravnost in ej bila pozorna na vse. Opazila je vsako osebo, jo premerila, proučevala in prebrala, ampak zdaj je gledala v tla. Demona ne bi opazila pa če bi jo napadel. Počasi se je sprehodila po restavraciji, čisto do nekega odaljenega kota, kjer se je usedla na udoben stol in odaknila vse odvečne stvari na sosednjo mizo. Na svojo je položila kovček ter ven vzela papirje ter kulija. Potem je kovček spet spravila nazaj k nogam. V manj kot minuti se je zatopila v delu, ko je zaslišala korake. Natakarica. Vsaj predvidevala je, da je ona, saj drugi ne bi prišli v ta del restavracije. Veliko raje so se zadržali pri točilnem baru. Ne da bi dvignila pogled od papirjev je zamrmljala nerazločen pozdrav."Dolgo kavo z mlekom." je zamrmljala naročilo in čakala da se bo ta neumni človeški osebek, le odmaknil. Ampak senca ji je še vedno padala na papirje zato si je snela očala ter končno pogledala prvega človeka v restavraciji. In naenkrat je bil njen obraz bled. Bolj bled kot vampir ki ga je ubila. V očeh se je po dolgem času zarisalo nedoločeno čustvo, saj tudi sama ni vedela kaj naj prav zares čuti ob njej. Jo oči varajo?

_________________
You want to know who I really am? Yeah, so do I.

Spoiler:
 
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: willy's   

Nazaj na vrh Go down
 
willy's
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 :: and if i was yours :: downtown-
Pojdi na: