KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 astrid sabrielle lucas

Go down 
AvtorSporočilo
astrid lucas
passionate avenger
passionate avenger
avatar

Število prispevkov : 6
Reputation : 1
Join date : 19/09/2012
Age : 24

ObjavljaNaslov sporočila: astrid sabrielle lucas   Čet Sep 20, 2012 12:14 am

astrid sabrielle lucas
AND IF I WAS PURE, YOU KNOW I WOULD
and if i was yours, but i am not


23


madrid, spain


werewolfs


tamsin egerton <3
"utihni astrid, nimaš pravice se vmešavati,"

moje mnenje? ni vredno. v bistvu, ni bilo vredno. ne v naši družini. zakaj? ne vem. morda sem bila nezaželjena, ker baje niso imeli posebne želje po še enem otroku in bila sem... na vsi so mi dajali vedeti, da sem v svoji družini nezaželena. bila sem najmlajši otrok, poleg štirih fantov, sinov, na katere so bili seveda vsi ponosni. kaj pa astrid? oh, kdo bi se pa ukvarjal z nekom kot je ona. in za nameček je bilo tu še dejstvo, da nikoli nisem izgledala slabo, tako da iskreno, veliko jih je bilo takšnih, ki so radi pogledali za mano. vendar staršem to preprosto ni bilo všeč, ne vem zakaj. vendar njihova hči je v bistvu morala živet kot, hja, nuna in vse te stvari so ji bile preprosto prepovedane. in seveda, jaz ki mi je takrat moška pozornost celo ugajala, glede na to, da so me ves čas zapirali v hišo, se nisem mogla upreti nasmešku nazaj- bilo je logično, starši bodo znoreli, bratje se bodo norčevali iz mene ter zopet bom jaz tista negativna članica družine. vendar kaj ko me je zunanji svet tako preklet vabil, res sem si želela oditi nekam stran. življenje tam me je dušilo, bilo je dolgočasno, kakor da bi bila zaprta v kletki, kjer ni bilo vrat za izhod. bila sem le njihova delovna sila, nič drugega, vključno z mojo mamo, ki pa se je temu podrejala in seveda, se posledično spravljala name, češ da nič ne počnem, da sem neubogljiva, da oče in bratje ne bodo zadovoljni- tisti, ki si domnevno zaslužijo najboljše, katerim bi moralo biti dano le najboljše. takrat sem prisegla, da njim bom to dala- v malce drugačnem pomenu.

"tvoj svet je hiša, iz nje ne smeš, v nobenem primeru,"

posledica dejstva, da sem bila vse drugo kot zgledna hči in seveda, tudi njim je enkrat prekipelo- na grob način. ko je oče izvedel za vso moje spogledovanje z ostalimi, za dejstvo, da sem tu in tam pobegnila od doma, si spustila lase ter bosa plesala na kakšni mizi, okoli mene pa fantje ter seveda alkohol v krvi, je vse skupaj prečkalo mejo. ne rečem, že prej me je udaril, vendar ne tolikokrat in ne tako močno kot tokrat. imela sem prebito ustnico, zlomljenih nekaj reber ter zatekel obraz, da sem komaj vstala iz postelje. in tako se je nadaljevalo. vedno znova sem bila po novem tepena, ponavadi že najmanjše stvari in seveda, počasi so leteli že udarci iz vseh strani, celo od bratov. bila sem prepričana, da me bodo nekega dne premlatili do smrti.

"pridi, pokazal ti bom boljši svet"

njegove besede, ki so me uročile, bile so kakor magija in njegova lepota se mi je zdela božanska. le da nisem vedela, kaj v bistvu je. vendar kaj mi je bilo mar? bil je postaven, bil je plemič, zanimal se je zame. dovolj podatkov. in pomagal mi je ponoči iz hiše, povsem neopazno. bil je… kot bog. resnično. zaljubila sem se vanj kot trapa, vključno z nočnimi obiski in počasi mi že ni bilo težko prenašati družine, zgolj zato, ker sem vedela, da bo ponoči tam.

"polna luna in nočna mora,"

svet se ti obrne še predno se zaveš- to se je zgodilo tudi meni. oh, saj vem, da marsikdo ne verjame zgodbi o pol človeku in pol volku in iskreno, tudi jaz nisem. do tiste noči. do tiste noči, ko so mu obleke preprosto postale pretesne, začele pokati po šivih, njegova pojava pa se je spremenila v nekaj, kar ni bilo za v moj svet. vedela sem, da je nekaj posebnega, vendar ne na ta način. tega nisem pričakovala nikoli. verjela sem, da ljudi ubija volk, ki ponoči hodi čez gozd in ne ta stvor. ne on. bila je polna luna ter v mesečini, ko sem se zavedala kaj imam pred sabo, sem hotela zbežati, vendar sem se nerodno spotaknila ob korenino ter padla na tla, on pa je skočil name. vse kar se spomnim je bil goreč občutek v mojem vratu ter ostra bolečina zaradi njegovih zob. in spomnim se tudi tega, da je bilo moje prejšnjo življenje, tisto, ki sem ga poznala za mano. nikoli več ne bom človek.

"ubijanje nedolžnih in tistih malo manj nedolžnih,"

vendar bilo so ljudje. vsi skupaj. ko sem tiste noči prišla domov, po ugrizu, so starši seveda začeli paničariti. pa ne zato, ker je meni kaj bilo. oh prekleto da ne. pač pa zato, da ne bom zamazala celotne hiše ali pa da se je nadme spravil kakšen urok s tem, ko me je pač ''nekaj'' ranilo. zaprli so me v svojo sobo, hrano dajali čez odprtino v vratih in to so bili najhujši dnevi v mojem življenju- v vsakem pogledu. nisem vedela kaj se dogaja z mano, res ne. in on? ni ga bilo. od nikoder. in vse to je trajalo, dokler ni prišla noč pred polno luno. če sem prej mislila, da so moje bolečine grozne, so bile sedaj peklenske. bilo je kot da bi me živo raztrgal na koščke, vedno znova in znova. dokler se nisem spremenila v tisto. tisto, kar je ubijalo pred sabo vse in vsakogar, kakor stroj za ubijanje, brez čustev. in to sem tudi v bistvu bila. moja druga oblika je stroj za pobijanje. moja prva žrtev je bila moja družina. prisegla sem sicer, da se njim bom maščevala in hej, po eni strani sem se ji. res, da nisem načrtovala tako grobega podviga in da me včasih tlači mora zaradi tega, vendar… zgodilo se je, ni pomoči. ubila sem vse razen očeta- ne vem, ali sem ga pustila nalašč ali kako, vendar je preživel- preživel tako, da je moral gledati pokol njegovih štirih sinov in žene, kako sem raztrgala njihovo meso ter je bila po celotni sobi le kri ter ostanek nekoč živečih ljudi. oh, da dejstva, da je mene videl v tej obliki sploh ne omenjam. milo za drago, od tega si ni nikoli opomogel. in tako se je nadaljevalo. pobila sem bog ve koliko ljudi, prenehala sem šteti. ni bilo vredno, oni so prvi prizadeli mene, le vrnila sem njim. in tako sem končno zapustila domači kraj ter odšla po svetu, prvič, da sem dobila svobodo.

"končno sreča in lepo življenje?"

oh ja, upanje pobožnega. vendar pa iskreno, postala sem tisto kar sem si želela. bila sem dekle, ki se je lahko spogledovalo z fanti, ki je živelo samostojno in lahko sem počela kar sem hotela. vsem je bilo jasno, kako vročekrvno dekle sem bila, polno strasti, energičnosti, tisto, ki je uživalo v pozornosti, imelo svobodo ter počelo vse, kar si je zaželelo. na kratko, popolno. ne vem točno koliko let, sem živela v tem, vendar bilo mi je všeč, bila sem končno nekako… srečna.

"nadomestek zanj in spoznanje, da življenje ni rožnato,"

zgodilo se je v knjižnici. načeloma se ljudem nisem več približevala, le zabavala sem se z njimi, to je bilo vse, medtem ko sem iskala svojega gospodarja oziroma njega, tistega, ki me je spremenil. moje srce je bilo še vedno po tiho oddano njemu, dokler nisem spoznala njega, svetlolasega dečka, irca, ki mi je v trenutku prirasel k srcu, z vsem svojim tihim karakterjem in jaz, s svojim popolnim nasprotjem, sem se seveda, le še bolj silila vanj. tako rada sem gledala, ko je včasih zardel ob mojih besedah, ko se je nasmehnil, ko sem kaj neumnega bleknila ali ko je preprosto dovolil, da sem ga odpeljala kam sem hotela. devin je bil moja nova svetla točka, moj smisel za življenje in še vem ne, kdaj sem mu vse povedala. jasno mi je bilo, bila sem povsem neizkušena in tega mu ne bi smela omeniti, pač pa ga pustiti v nevednosti. izginem vsako polno luno, pa kaj. tako pač je. vendar ne, jaz sem mu izčebljala vse ter najbrž je bila to največja napaka mojega življenja. zakaj? ker sem ga spremenila v to kar sem jaz ter spoznala, da s tem ne morem živeti. še vedno se spomnim vsako podrobnost tiste noči, kako bi mogla steči stran od njega, vsaj malo vklopiti pamet. vendar ne, uničila sem mu življenje. posledično, ni bilo prav, da ostanem v njem, nikakor. tega si ni zaslužil.

"brezciljnost in želja po maščevanju"

pobegnila sem stran, zopet, potovala v neznane kraje, moji umori so se nadaljevali, vendar počasi sem se začela zavedati, da tako ne gre dalje ter začela sem vaditi samokontrolo- to je bilo tisto, kar sem potrebovala. če bi jo imela takrat, se pol tistega ne bi zgodilo. najbrž sem prepotovala skoraj cel svet takrat in glej- na koncu sem ga odkrila, njega, ki sem ga iskala. vendar preprozno. še isto noč, ko sem potrkala na njegova vrata ter me je preplavil novi valj navdušenja, prepričana, da bom dobila še neke odgovore na vprašanja, da bom pozabila kaj sem storila svetlolascu, v katerega sem se takrat zaljubila ter je sedaj bog ve kje ter da bo končno… nekako v redu. vendar vse prej kot to je bilo. imela sva priložnost le za kratek pogovor, toliko, da sem dobila upanje, nato so pa na vrata prišli tisti, ki sem jih od takrat na smrt zasovražila- lovci. še predno sem se zavedala, so ga umorili, na prekleto krut način ter v hipu sem bila tam v volčji podobi, odločena, da njim vrnem milo za drago. vendar vse, kar sem naredila je bilo to, da sem njim pustila brazgotino. zasovražila sem samo sebe, vendar hkrati sprejela odločitev- prav vse njim bom vrnila. in našla jih bom. oh, prekleto, da jih bom. lahko le molijo, da ne prehitro.

"to kar je ostalo,"

vse, kar mi je ostalo je želja po maščevanju. še vedno sem tisto dekle, ki sem bila nekoč, nekako se še nisem naveličala zabave, plesa, govorjenja, vročekrvnosti, početi prepovedane reči, drezati v osje gnezdo ter preprosto imeti hm, tudi strastno plat življenja? oh ja, nekaj takega. vendar v vsem tem, imam le en cilj- najti tistega kretena, ki mi je vzel njega. in devin? oh, ne, ne smem misliti nanj, ne po vsem tem, kar se je zgodilo. kdo ve, mogoče je tudi njega že pokončal lovec- no, če ga je, mu bom definitivno vrnila. vendar kakorkoli, če je še živ, se ga moram izogibati. morala bi imeti takšno samokontrolo kot jo imam sedaj, že takrat, vendar kaj, ko je ni bilo in še dan danes, me še kako peče vest, zaradi vsega, zaradi njega in tudi zaradi umorov. vendar poskušam delovati normalno, se vključiti v svet normalnih ljudi ter po vseh teh letih, dokončno osvojiti samokontrolo. mogoče je čas, da se niz mojih umorov konča, saj občutek imam, da je krivda iz dneva v dan prevelika ter maska vročekrvnega dekleta že ne deluje več. ampak kaj ko me tu in tam kdo tako razjezi, da pozabim na to, da moram vse držati pod kontrolo- takrat podrem vse na moji poti- ne glede na to kaj in kako je. v primeru jeze in v primeru mojega maščevanja, ki vseeno še vedno mora doseči svoj cilj.

klavdija

8teen

4-5 years

n/a
now i'm ready to start
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
rosemary
the queen
the queen
avatar

Število prispevkov : 134
Reputation : 4
Join date : 10/09/2012
Age : 25

ObjavljaNaslov sporočila: Re: astrid sabrielle lucas   Pet Sep 21, 2012 7:24 am

you have been accepted!
YOU MAY NOW CREATE A HOUSE FOR YOUR CHARACTER, OPEN YOURSELF A PLOT PAGE AND CLAIM YOUR FACE!
girl, seveda si sprejeta, i adore your astrid and you're welcome aboard! :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://ohmyjulietrpg.slovenianforum.com
 
astrid sabrielle lucas
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 :: if i was scared i would ::  :: the filings and forms ::  :: the community members-
Pojdi na: