KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 zasnova

Go down 
AvtorSporočilo
rosemary
the queen
the queen
avatar

Število prispevkov : 134
Reputation : 4
Join date : 10/09/2012
Age : 25

ObjavljaNaslov sporočila: zasnova   Čet Sep 13, 2012 8:54 am

      HITCHHIKER'S GUIDE TO NEWCASTLE

      Hughesov vodnik po spodnji škotski mestece newcastleton umešča med najbolj nenavadna mesta, ki jih je sam hughes v življenju videl. Lahko, da se boste vprašali, kaj je pravzaprav hughesa pritegnilo na mestecu, ki ima komaj osemsto prebivalcev, ne premore nakupovalnega centra, vseeno pa premore štiri cerkve, zapuščen tovarniški kompleks, dva motela in za tako majhno mesto nenaravno število barov, ki najbrž služijo predvsem zato, da prebivalci svojo bolečino zaradi poznavanja vsega, kar se tu dogaja, ko se sonce spusti, tragično utopijo v kapljicah odličnega škotskega viskija, v enem izmed pubov gre celo za pristnega domačega; vsekakor le še ena od številnih znamenitosti, ki tu in tam sem pritegne celo turiste. Res, da se to dogaja precej poredko, a krivo je predvsem to, da mesto nima prave reklame. Kar pa je pravzaprav dobro, kajti policijska postaja newcastletona s težavo prikriva precej pogoste umore; s turizmom pa bi se število le-teh izredno povišalo, česar si seveda mestni svet preprosto ne bi mogel privoščiti.

      Oh, ja, mestni svet – zanimivo, kajne, da v takih majhnih mestecih kljub nepomembnosti vedno vlada sumljiv župan, pod njim mestni svet, pod njimi pa vse uradniške in državniške pozicije, ki vam lahko, če jim boste predstavljali grožnjo, prav lepo zagrenijo življenje. O županu se ne ve kaj veliko; njegov družinski priimek je gilchrist in mnogi pravijo, da slike v glavni hali mestne hiše, ki prikazujejo njegovo družino – mimogrede, izjemno pomembne ljudi, ki mestu vladajo že vsaj tristo let – prikazujejo ves čas enega in istega človeka; župana gilchrista. Ko ga boste spoznali, vas bo najbrž spreletel srh, k čemur prav nič ne primore spoznanje, da njegov priimek izhaja iz starobritanskega naziva za 'jezusovega služabnika'. Sicer pa boste tukaj našli kar precejšnje število ljudi, ki bodo pripravljeni priseči na svoje življenje, da je možakar izrezan padli angel, sam hudič. Kdo bi vedel, kajne?

      Med tem pa mestni svet ali 'svet starešin', kot se prav grozljivo radi poimenujejo sami, v mestu drži uravnovešeno tehtnico med dobrim in zlom. Menda se govori, da so ti ljudje odgovorni prav za vse slabe stvari, ki se zgodijo in obstaja prav zanimiva teorija, spisana iz strani mitologiji še pretirano naklonjenega gospoda jamesa macaulayja iz leta 1625, ki jo hranijo, kako prikladno, v mestni hiši. Govori se, da obstaja demon, ki je tako mogočen, da bi lahko uničil vse, kar je na svetu živo, če bi se njegova demonska narava znova proecirala. Znova? Tako je. Gospod macaulay je namreč trdil, da se je to že zgodilo v zgodovini, pred davnimi časi, ko 'je demon zamrznil planet in omogočil vsemu živemu, da je nenormalno trpelo v procesu hlajenja'. Zveni sumljivo podobno ledeni dobi, kajne? no, naš mitološki zgodovinar opisuje prav to. Trdi, da so se za varstvo sveta po vseh deželah zbrali mogočni ljudje, iz vsake vrste eden, da držijo bilanco med dobrim in zlom; kajti če se to ne zgodi in če dobro premaga zlo, bo demon izstopil iz človeka in znova pogoltnil življenje sveta. Tako je torej vsem, ki vedo kaj o sistemu v mestu, jasno, da mestni svet sestavlja šestnajst izrednih posameznikov; vedno moški in ženska, pripadnika svoje vrste. V mestnem svetu boste torej spoznali dva vampirja, dva čarovnika, dva volkodlaka, dva demona, dva hibrida, dva shapeshifterja, dva posameznika brez posebnih sposobnosti in dva, ki si lastita alteriran dnk.

      Nič kaj veliko se ni spremenilo, odkar je macaulay pisal svoje izčrpno delo, ki danes ni navoljo nikomur, ki ne spada med velike mestne živine. Tehtnica se načrtno obrača proti zlu, ki se tukaj nahaja zaradi zle energetske točke. Menite, da je to navaden larifari? Pomislite še enkrat. Energetske točke so menda v vsakem drugem kraju, kamor se odpravite, to je res, a tukajšnja energetska točka je preverjena. Nekje malce izven mesta se nahaja hud kompleks jam, iz katerih so razpredeni podzemni rovi vse do centra newcastletona. Ti seveda tu in tam prekrižajo pot kanalizacijskim, a v bistvu je vse skupaj ena in ista stvar; popolno mesto za tiste, ki se po dnevi ne smejo sprehajati po dnevni svetlobi, bodisi zato, ker so iskani kaznjenci, morda zato, ker njihova koža, obraz, nenavadni izrastki ali nečloveška neproporcionalnost kažejo na to, da pravzaprav niso človeškega izvora – ali pa, konec koncev, preprosto zato, ker bi se na soncu spremenili v kupček pepela. V teh podzemnih rovih, votlinah in jamah pa se temna energija ne zbira samo zaradi – no ja, temne energije. Na območju newcasteltona in okolice je bilo očitno nekaj naselbin veliko preden so se leta 1522 v družini thompson odločili, da bodo tukaj zgradili prvi večji kompleks, ki dandanes – preurejen, nazadnje po drugi svetovni vojni – služi kot mestna hiša. Pravzaprav najnovejše raziskave kažejo, da so na tem območju ljudje živeli že veliko pred rimljani, ki so za seboj na prostranem travniku, v lasti enega izmed starih, neplodnih kmetov, zapustili nekaj lepo oblikovanih in skupaj zlitih kamnov. Prav v jami je bilo namreč najdenih nekaj predmetov, ki so jih okvirno datirali med leta 2000 in 1000 pred našim štetjem. Obstajajo zapisi, o katerih spet krožijo bolj ali manj čenče in legende, saj naj bi bil originalen transkript že dolgo izgubljen; zapisi govorijo o tem, da je neka ženska v jami, kjer je dandanes najširši tunel, na velikem kamnu razbila glavo svojemu novorojencu in si oblila obraz s krvjo, ob tem pa mrmrala v nerazumljivem jeziku, dokler ni njeno tresoče telo obležalo na tleh, otrok pa se je spremenil v večglavo pošast. In tako se je ustje pekla prvič odprlo za javnost.

      Od tedaj sem nevidna sila vleče vse svetovno zlo, da bi končno spet nekdo premogel tolikšno moč, ki jo je tedaj premogla tista ženska. Mnogi pravijo – v zatrdnem katoliškem duhu – da jo je prevzel hudič in ji naročil ta zla dejanja, a kdor se vsaj malo spozna na nadnaravno, mu je jasno, da ni tako enostavno. Pravijo, da so podzemne jame tulmun zla, ker se tam zlo proecira kot podoba sebe samega. Ljudje, ki so videli grozote, ki se tam dogajajo, se bolj ali manj niso vrnili živi, da bi o tem lahko pričali.

      Vedno je obstajal ta majhen problemček vseh, ki so se borili za obstoj človeštva in njegovo dobrobit – s takimi, ki so hoteli človeštvo, življenje, svet nasploh, enostavno iztrebiti. Boj se je nekoliko poostril leta 1734, ko sta se v mestu pojavila dvojajčna dvojčka iz londona s še danes bolečim priimkom: beckett. Fanta sta bila mlada, izgledala sta kar pretirano iskrena.. in menda sta si v slabem mesecu mesto priborila. S krvjo. Nihče namreč ni niti posumil na možnost, da bi ta čudovita brata lahko predstavljala kakršnokoli grožnjo mestu, ko sta se z iskrenimi velikimi očmi in širokimi, veselimi nasmeški sprehajala po centru mesta in nedolžno flirtala s finimi mladenkami. Nihče si ni niti drznil posumiti, da imajo opravka z zloveščim vampirskim duom, ki krvavo sled že približno sto let rišeta po celi evropi. Brata beckett sta s svojim do tedaj popolnoma neznanim šarmom, kombiniranim s surovo močjo in brutalnostjo podjarmila tudi mestni svet, ki je pod njuno močjo enostavno padel na kolena in se uklonil vsaki njuni majhni želji. Svet jima je bil na konicah prstov, njima pa ni bilo dovolj in počasi sta pričela tehtnico dobrega in zla nagibati preveč sebi v prid. leta 1739, pet let po tem, ko sta se priselila sem in sklenila ostati, sta si privoščila žrtev, ki je bila prevelika celo za njiju. V mestni svet je tedaj vstopila osemnajstletna čarovnica, juliet, devica najčistejše krvi. Brata sta se odločila, da se bosta poigrala z dekletom na okruten način, o katerem sta slišala od naseljencev. Ste se kdaj vprašali, kako je nastalo prirojeno sovraštvo med čarovniki in vampirji?

      O tem vam čarovniki ne bodo govorili: po skoraj štiristo letih je izguba tako pomembne prednice še zmeraj prehud udarec. Neumni vampirji se znajo s tem celo hvalisati; tisti, ki imajo o tem kaj pojma, bodo najbrž molčali. Brata beckett sta juliet zvlekla v votlino, prav v tisto, iz katere naj bi bilo priklicano zlo pred več tisoči let, jo slekla do golega, jo večkrat posilila, ob čemer sta se pogumno oblivala z njeno krvjo, jo požirala, lizala iz njenega telesa, grizla v vsak predel njene kože, ki je bil dostopen njunim ustom in počasi iz nje izsesala življenje, tam, prav na tisti skali, pa sta pustila izmaličeno truplo osemnajstletne čarovnice. Njene krike menda lahko še danes slišite v tisti votlini; vsak večer zamolklo udarjajo ob stare obokane stene in vsak večer je njeno kričanje huje, dokler ob obletnici aprila vsako leto ne doseže vrhunca, ki mu sledi sedemdnevna tišina. Njena smrt.

      Potem je seveda tako prebivalcem, kot svetu prekipelo in brata beckett je bilo potrebno ustaviti enkrat za vselej. Organiziran je bil lov na zlobneža, ki ni obrodil sadov; pravzaprav sta brata izginila iz obličja zemlje. Ugibajo celo, da je svet izvršil urok, ki je fanta poslal v peklenske dimenzije za tisoče in tisoče let in da sta tam odtrpela 'božjo kazen'. Pa sta res? Ker mnogi namreč trdijo, da sta se sto let po njunem velikem grehu spet prikazala na obrobju newcastletona, okrvavljena, utrujena, šibka in shirana. Neki viri poročajo, da jima se jima je tedaj v očeh lesketala še toliko večja hudobija, a eno je gotovo: brata od tedaj naprej ne delujeta skupaj. Eden izmed njiju je poniknil iz obličja zemlje in o njem krožijo različna ugibanja, da ga je morda kakšen izmed lovcev umoril, drugi pa pobija prav tako krvoločno, a po vseh drugih koncih sveta, v svoje mesto greha pa se več ne vrača.

      Kaj boste torej rekli? Bogata zgodovina, kajne? Seveda dandanes v profesionalne vodiče pišemo le tisto, kar je preverjeno, dokazano in verjetno. Le kdo nam bo verjel naše fiktivne zgodbice o podležih, ki ubijajo, o peklu in o podobnih bedarijah? Dandanes je utrip v mestecu precej drugačen. Ljudstvo si je namreč opomoglo od grozot, saj od bratov beckett dalje tukaj ni bilo hujših izgredov. Za 'nesreče', ki se dogajajo v rednih intervalih, pač ne gre kriviti nikogar. Policija vse skrbno spravi pod preprogo in ljudje sčasoma pozabijo. Pa bodo lahko pozabili zlo, ki se zgrinja nad mesto danes, jutri in vse dokler zopet ne poči?

      Stari grad hermitage je od newcastletona oddaljen tri milje. O njem krožijo takšne in drugačne legende, a ena zadnje čase še posebej izstopa: legenda o scottovem zakladu. Vam je ime Walter Montagu Douglas Scott kaj znano? Ne? Nič čudnega. Možak je pomemben samo za lokalno škotsko zgodovino in tudi na internetu boste o njem našli bolj malo. Je pa res, da je v začetku 19. stoletja prav ta možak priskrbel gradu manjšo obnovo, zaradi katere danes vse te govorice. Listine so najprej kot skeniran dokument pričele krožiti po internetu, ko je nek potomec lokalnih odseljencev, po rodu američan, svojemu naključnemu prijatelju, s katerim sta se spoznala med študijem računalništva na eni izmed ameriških fakultet, poslal taisti dokument, v katerem do velikih detajlov gospod walter scott opisuje natanko vsebino svojega zaklada. Seveda so vse skupaj samo 'bedarije', če človek ne pozna resnice, a za ljudi, kot je župan newcastletona, je bila novica precej šokantna. Knjiga je ostala pri ameriškem dečku, fragmenti pa dešifrirani. Kar je jasno, je da je ta zaklad nekakšna pandorina skrinjica, ki zraven precej uporabnih zadev tako za svetlo, kot tudi za temno stran, skriva tudi neizrekljivo zlo. Ni nam potrebno govoriti, da se zato za ta majhen košček scottove zapuščine bori vsako bitje s koščkom razvitejših možganov. Kdor prvi pride, prvi melje, pravijo. Upajmo samo, da ne bo zaradi tega, ker bo zaklad padel v napačne roke, zmleta celotna naša eksistenca.

      kot da to ne bi bilo dovolj za razkol med dobrim in zlom pa je tukaj še genetska napaka, ki je postala v zadnjih treh desetletjih zelo razvpita in toliko bolj zaželena. gre za posebne osebke, ki so po vseh svojih lastnostih ljudje, v dnk zapisu pa nosijo posebno alteracijo - ki jih napravi v superljudi. imenujejo jih 'lovci', 'the hunters', in njihovo naklonjenost si želijo priboriti vsi. morda zveni nenavadno, a en sam drugačen zapis njihovo fizično moč poveča v takšno, ki jih v boju proti najmočnejšemu človeku na svetu naredi nepremagljive, zato so odlično orodje v boju proti demonom. lovce večinoma najdejo že, ko so otroci, in jih temu primerno vzgajajo v primernem duhu razvijanja fizične in mentalne moči, dokler sčasoma ne postanejo nepremagljivi. in dokler ni skupina štirih takih lovcev popolnoma uničila vstaje približno pestotih vampirjev v quebecu, so bili popolnoma neznani; zdaj pa so tako imenovana 'vroča roba'. kdor jih bo prvi dobil v roke, bo dobil popolno kontrolo nad njimi, to pa je nekaj, zaradi česar je še kako vredno ubijati. pomislite na vojsko nadljudi. mamljivo, mar ne?
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://ohmyjulietrpg.slovenianforum.com
 
zasnova
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 :: if i was scared i would ::  :: the mayor's office-
Pojdi na: