KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 the factory

Go down 
AvtorSporočilo
rosemary
the queen
the queen
avatar

Število prispevkov : 134
Reputation : 4
Join date : 10/09/2012
Age : 24

ObjavljaNaslov sporočila: the factory   Sre Sep 12, 2012 11:21 pm

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://ohmyjulietrpg.slovenianforum.com
dean cunningham
attention whore
attention whore
avatar

Število prispevkov : 19
Reputation : 9
Join date : 17/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: the factory   Sre Sep 19, 2012 9:03 am

MY BABY SHOOT ME DOWN
tag, the amazing gregory barrett love2
------------------------------------------------------------------------


občasno je bilo pretežko, da bi zdržal. enostavno moral je pobegniti, ker to nikakor niso bili življenjski pogoji, v katerih naj bi ljudje vzrejali mladca. nič čudnega, da je bil takšen nihče, ko pa mu je bilo vendar postreženo tako popolnoma bedno življenje. včasih si je govoril, da bo najbolje, če babico enostavno zaduši v spanju. kdo bi pa vedel, kajne? rekli bi, da jo je očitno kap med tem, ko je sanjala o bog ve čem in nihče ne bi niti posumil. stari ljudje umirajo, kajne? čisto normalno. potem pa se je opomnil, da tega ne bi bil zmožen narediti in ob tem se je v njegovih mislih že stotič ponovilo dejstvo, da je navadna pička in da si življenja morda sploh ne zasluži. potem se je, tako kot vedno, primerjal z liamom in kujal hudo zamerljivost, ker je imel svetlolasec prav vse, on pa.. ničesar. potem se je opomnil tudi, da bi bilo najlažje, če bi iz obličja zemlje preprosto pospravil samega sebe, potem pa se je dodatno mučil z vprašanjem, če je na svetu kdo, ki bi ga pogrešal. hitro si je znal odgovoriti z odločnim ne. spraševal se je, če bi sploh kdo opazil, da ga ni, pa si je spet odgovoril z ne. liam je imel svoje življenje, očitno je med njuno zvezo celo nategoval ženske in živel celo svojo stvar. sovražil ga je, o bog, kako ga je sovražil, ker je imel vse.

še preden je sploh utegnil razmišljati se je znašel pred staro tovarno. sonce se je počasi spuščalo in spraševal se je, če bo morda tu našel kakšnega zlobca, ki bi mu naredil uslugo in mu zategnil vrat. kako tragično; ljudi, ki si tega niso želeli, so vedno pobili, on, ki je sanjaril o tem.. ja, on pa se je lahko sredi noči sprehajal po najbolj strašljivih predelih mesta, pa je ostal brez ene same praskice. prekleto življenje. je sploh lahko postalo še bolj bedno? s pogledom je sledil prav nič kaj privlačni obliki stavbe, nato pa si rekel, da huje tako ali tako ne bo nikoli in se odpravil okrog stavbe, da bi nekje našel kak podrt vhod, ki ni bil prebit z debelimi deskami ali zazidan z zidaki popolnoma druge barve. in tudi našel ga je; zdelo se je, da je nekdo preprosto prebil deske in se meni nič tebi nič odpravil v notranjost; in to je storil tudi sam. tovarna je smrdela po zatohlem, po ostankih nafte ali nekega sranja, s katerim so tukaj operirali in po crkovinah, ki so jih sem najbrž privlekle podgane. zadržal je sapo in preprosto pričel raziskovati. s počasnimi koraki se je sprehajal skozi sobane, iz ene v drugo, ob tem pa si ogledoval fascinantne naprave, ki so jih uporabljali. zdaj so bile polomljene, uničene in prekrite z debelo plastjo prahu. je res moralo prav vse na tem jebenem planetu končati v tako bednem stanju?

počasi se je približal zadnjemu prostoru in v kotu je zagledal neko skrinjo, očitno narejeno iz železa in že nekoliko zarjavelo. rokave svoje prevlečene mikice je potegnil preko dlani, se ustavil ob skrinji in jo odprl. pokrov je bil prekleto težak, zato je trajalo kar nekaj časa, preden je zadevo lahko prislonil k steni, potem pa se je z zanimanjem zagledal v sestavine, ki so se skrivale v tej skrinji presenečenja. stvari ni zares prepoznal; šlo je za nekakšne kole, ki so izgledali, kot bi njihov lastnik gradil zares majhno ograjico. zraven njih so bile stekleničke s prozorno tekočino, ki se je njemu zdela kot voda, dalje pa v krpice oviti kamni ali nekaj takega in nek kup zelišč, ki so pričele v trenutku dražiti njegove nosnice. zaprl je zadevo in se za korak odmahnil, izbezljal roko iz svojega rokava in se popraskal po nosu, ob tem pa se vprašal, če je slučajno staknil novo alergijo. nekaj časa je z očmi še preletaval sem ter tja, nato pa se je odločil, da je skrajni čas, da se odpravi. zasukal se je na petah in nenadoma je pred njim zrastla višja postava, ki ga je precej prestrašila. trznil je in se impulzivno odmaknil za korak, nato pa v silhueti prepoznal znane poteze. o bog, kako je sovražil spomine na srednjo šolo.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
gregory barrett
the world is not enough
the world is not enough
avatar

Število prispevkov : 6
Reputation : 2
Join date : 16/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: the factory   Sre Sep 19, 2012 9:49 am



mogoče ni bil ravno pravi prostor, na katerem bi se popolnoma običajen štiriindvajset letnik znašel, a navsezadnje ni potreboval veliko časa. ob sebi je imel skrinjico, z nekimi zelišči in solzami volkodlaka – namreč, želel si je pogovora z materjo. čeprav ga je ženska prezirala in mu je želela vse drugo kot pa življenje, kakršnega ima, je rad videl kako se napenja in kako ga želi spraviti v grob. mogoče jo je ravno zaradi tega tako rad spravljal iz mrtvih, še na sploh ko jo je tako jezil s tem. smejal se ji je lahko ravnodušno v obraz, se pomikal z enega konca sobe v drugega, ter ji govoril o tem kakšno življenje ima, kako se ga vsak dan napije, kako je prodal njuno hišo in kako se lahko s tistim denarjem vsak dan zakaja in mami s stvarmi ki mu jih ponuja krasni novi svet. z lahkimi koraki je kaj kmalu prišel do stare zgradbe, kjer je najbrž cvetela industrija v starih časih. ni bilo pretirano težko priti noter, niti se ni rabil truditi s kakšnimi ščiti ali kaj temu podobnega, glede na to da očitno ni bilo kakšnih duš ki bi varovale to zgradbo – kakšna sreča, nihče ni tragično umrl v tej ustanovi. kako jebeno lepo. sprehajal se je najprej po prostoru, vohal zatohlost in splošno starost te zgradbe, dokler si ni našel primernega kotička kamor najbrž res nihče ne bo hodil. sicer ga ni toliko motilo dejstvo, da bi kdorkoli zvedel za njegovo skrivnost. niti ne bi zanikal ničesar, če bi že prišlo do dejstva, da bi ga kdo 'dobil zraven', ampak ni si želel graditi nepotrebne drame, prav tako pa je vedel da kakor tudi njemu, mami tudi niso bili všeč nenapovedani obiski, še na sploh ker si ni mogla dati svojih lepih biserov nase, in se pokazati v najboljši luči. odprl je skrinjico, in začel pripravljati zmes zelišč, ter le-ta začel namakati v solze volkodlaka, dokler ni slišal že od daleč korakov ki so se nevarno približevali tej stavbi. zaprl je skrinjico, in jo pustil ležati v kotu, sam pa se je spravil za nek steber, ter počasi in potrpežljivo čakal na postavo, ki naj bi se pojavila vsako sekundo. bila je očitno nesposobna in tako – človeška, glede na to da je slišal s kakšno pretirano težavo je sploh prišla do sobe, v kateri se je sam nahajal. ni sicer vedel zakaj se je tako sunkovito skril, navsezadnje mu je bilo res da vseeno, pač bi to osebo njegova mama malce nahrurila, sam tako ne bi mogel trpeti večjih posledic kot pa jih je že, ko je bil še mlad fant. slišal je kako se mu je človek vedno bolj približeval, a ga le za las spregledal in nadaljeval pot proti njegovi skrinjici – njegovi dragoceni skrinjici, kjer je imel še shranjene lase svoje mame, kjer so bili tako redki in tako cenjeni dragulji vsakega čarovnika, samo za to da je lahko malce provociral svojo mater. videl je, kako se je ta človek, katerega še zdaj ni dokončno prepoznal, zgražal nad stvarmi ki so se nahajale v skrinjici. človek, seveda ni vedel kakšno vrednost imajo. človek, seveda je bil nesposoben, seveda ni spregledal resnice katera mu je bila postavljena pred nos. človek, ki je bil slep, ki ni vedel ničesar kaj se dogaja okoli njega. nesposoben, naiven – človek. hitro se je izmuznil od stebra in hitro potegnil skrinjico v malce bolj temnejši kot, ter se s tem pustil tudi predstaviti človeku, ki je motil njegovo tišino in mir. bila mu je znana figura – mar ni bil dean? dean, s katerim je hodil v šolo še nekaj let nazaj? »stari prijatelj, znanec ali sošolec – kakorkoli naj te že naslovim. kako to, da so se najina pota prekrižala ravno v tem mračnem prostoru?« ga je vprašal, in še enkrat preveril, če je skrinjica do končno skrita, vsaj pred oko slepega človeka. »ne vem, ali naj ravno oznanim to srečanje kot nekaj, česar se veselim, ker če smem govoriti resnico, se ga ne – ampak dobro je ozreti v oči človeka katerega sem srečeval še pred nekaj leti. počutim se mlad,« je nadaljeval, in se začel nelagodno sprehajati po prostoru. bilo je pravzaprav zabavno, videti kam so se ljudje zatekli zgolj zaradi tega ker so čutili neko potrebo po tem da so se počutili ali posebni, ali v nevarnosti, ali pač da so sploh kaj čutili. njemu je bilo samo dolgčas.


these 730 words are for the beautiful dean; I love them already and finaly, let the fun at OMJ begin. gosh rosemary, you're incredible.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
dean cunningham
attention whore
attention whore
avatar

Število prispevkov : 19
Reputation : 9
Join date : 17/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: the factory   Čet Sep 20, 2012 12:05 am

MY BABY SHOOT ME DOWN
tag, the amazing gregory barrett love2
------------------------------------------------------------------------


lagal bi, če bi rekel, da se je z gregoryjem kdaj zares poznal, četudi sta skupaj preživela srednješolska leta. gibala sta se v drugih krogih - ali, raje, izven krogov nasploh in drug z drugim nista imela prav nobenih stikov. sploh ni vedel, če sta kdaj govorila, čeprav sta bila sošolca. enkrat ali dvakrat sta bila med poukom dodeljena v isto skupino zaradi inicialk priimkov, razen tega pa sta bila popolna neznanca. v družbi srednješolskih znancev se je instantno počutil izredno neprijetno; navsezadnje so bili to ljudje, ki so ga precej pogosto videvali z modricami na obrazu in po telesu, ker so se kakšni nasilneži odločili, da ga bodo razbili, "ker je peder". včasih se je celo na ulici srečal s temi ljudmi; in počutil se je ravno toliko presranega, kot pred veliko leti, ko je prvič zakorakal v svoj svet, prepričan, da ni ravno vsak, ki ga bo srečal na cesti, idiot, nasilnež ali psihopat. zdaj je sovražil vse po vrsti, ne glede na to, v katero skupino so spadali.

ob njegovem vprašanju je samo skomignil z rameni; ni se želel pomenkovati z njim, sploh pa je v njegovem glasu čutil, da se bliža huda seansa čustvenega terorja. najbolje bi bilo, da bi se obrnil na petah in odvihral domov, a kaj, ko ga je premamilo zanimanje nad skrinjo, ki jo je gregory tako zlahka odvlekel v temo. torej je bila njegova? kaj je sploh počel z vsem tem sranjem? "brez skrbi, tudi jaz se ne veselim takih srečanj," je brezbrižno skomignil z rameni, s pogledom pa je še vedno ostajal na tisti skrinji, ki jo je gregory tako skrivnostno odvlekel v temo. "vedno, ko vidim kakega sošolca, se samo izkaže, da se ni prav nič spremenilo. kot da smo še vedno bedni najstniki." skomignil je z rameni, med tem pa roke potisnil v žepe svoje mikice, s čimer je očitno kazal na to, da mu je nelagodno, a pravzaprav se ni pretirano brigal za to, kar si gregory misli o njem. tako ali tako se ne bosta več nikoli videla, vsaj če je sam lahko kaj pripomogel k temu; če je bilo to mesto, kjer se je džanki, kot je bil njegov temnolasi sogovornik, zadrževal, potem vsekakor ni hotel biti niti blizu temu kraju. ja, to je bilo vse, s čimer je znal gregoryja označiti: džanki. spomnil se je, da se ga je bal, ker je bil prepričan, da ga bo tudi on udaril - izgledal je že dovolj nasilno - in če kaj, mu je bil lahko hvaležen, ker tega ni storil.

"sploh pa ti," je nadaljeval in dvignil pogled k njegovim očem. moč, ki jo je skrival v njih, je bila neverjetna in dean ni mogel kaj, da se ne bi vprašal, če je tip pravzaprav kakšno nadnaravno bitje. če ne bi bil zadrt, nadležen, sarkastičen in vzvišen kot božji drek, potem bi bila morda lahko prijatelja. in če seveda podobnih lastnosti ne bi posedoval tudi on sam. "mislim.. izgledaš čisto enak, kot si bil v prvem letniku. kot da od takrat do zdaj ne bi preteklo devet let." prestopil se je in upal, da ne bo zaradi tega prejel kakšnega udarca; oh, prekleto, kako si je želel, da bi bil takšen, kot je bil liam. da bi lahko.. da bi imel moč in da bi znal biti 'kul', četudi je situacija terjala paniko in da bi bil boljši od vseh in da bi bili ljudje navdušeni nad njim.. tako pa je bil navadna pička, sploh nevredna omembe.

znova mu je pogled pobegnil k škatli, ki se je skrivala v temi, in odločil se je, da se bo preprosto pozanimal o tem, kaj se skriva v njej. "kakorkoli.. kaj je vse tisto sranje?" je vprašal in s prstom pomignil proti skrinji. "mislim, predvidevam, da je tvoje, glede na to, da si ga tako spretno skril v tisti temni kot sobe." skomignil je z rameni; ni ravno naredil genialne poteze, ta njegov bivši sošolec. v čem je bil smisel skrivanja, če si je notranjost dean že zdavnaj ogledal? "tista zelišča smrdijo po starih ženskah," je še navrgel, da bi pokazal, da je videl, kaj skriva - če slučajno gregory tega še ni ugotovil.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: the factory   

Nazaj na vrh Go down
 
the factory
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 :: and if i was yours :: downtown-
Pojdi na: