willy's

glede na razmere mereneithinega dosedanjega življenja dejstvo, da se je rada ravnala po rutinah, ni bilo niti malo presenetljivo. vsako jutro je vstala ob natančno isti uri in opravila enake osnovne preglede s katerimi se je prepričala, da je vse na svojem mestu in se nihče ne skriva v omarah, pod posteljo ali v kadi. marsikdo, bi trdil, da je postala paranoična in mereneith bi se morala s tem hočeš nočeš strinjati. vse od kar je zapustila agencijo je bila prekleto previdna, zabrisala je vsako svojo sled, se neprestano ozirala okoli ramen in večkrat postala tik za vogalom, da bi se prepričala, da ji resnično nihče ne sledi. neprestano je imela občutek, da za seboj sliši korake, ko pa se je obrnila, pa njenega pogleda ni pričakalo popolnoma nič drugega kot prazna ulica. velikokrat je v množici videla obrise različnih znanih obrazev lovcev za katere je menila da bi jih agencija utegnila poslati za njo, ki pa so že trenutek kasneje izginili ali pa se je izkazalo, da gre samo za navadnega človeka z grobo podobnimi potezami. in to sploh še ni bilo vse, ponoči se je zbujala vsakih nekaj minut in večkrat je slišala šume, ki si jih ni znala pojasniti. v njej se je v velikih količinah zbiralo čustvo, ki je bilo nekakšna mešanica med obupom in utesnjenostjo, zaradi katerega se je mereneith nesprestano spraševala ali je sploh naredila pravo stvar. mogoče bi morala ostati, mogoče bi morala še naprej slediti navodilom kot poslušen psiček in uživati tisto malo svobode ki bi si jo lahko priborila. stvari bi bile nedvomno precej precej lažje. lažje in hkrati težje. te črne misli, ta neodločnost, večno tavanje v iskanju odgovora na vprašanje, ali je naredila največjo napako svojega življenja, so ji zagrenila še tako lepe dneve in včasih bi se skoraj zlomila pod njihovo težo. vendar je vztrajala. trmasto je vztrajala. vsa ta silovita čustva so bila v bistvu za nekoga, ki nikoli ni čutil ničesar drugega kot brezbrižnost ter redko zadovoljstvo ob ubijanju in mučenju, skrajno nenavadna. mogoče so pomenila dobro stvar, mogoče so bila znak, da se je vse kar je iz nje naredila agencija končno začelo rušiti. ampak po vsej verjetnosti niso bila nič drugega kot odsev tisto malo človečnosti, ki jo je sploh še premogla.

vsak večer v tednu, razen seveda ob nedeljah, je mereneith delala kot natakarica v nekem baru, dokaj blizu svojega stanovanja. plača ni bila ravno bog ve kaj, vendar je bilo to vse kar je glede na svoje izkušnje, oziroma pomanjkanje le-teh, sploh lahko dobila. nekaj časa se je sicer poigravala z mislijo, da bi uporabila svoje borilne sposobnosti, ter zagrozila lastniku, vendar je na koncu zmagal razum. vsi lovci, ki so delali za agencijo so imeli to nenavadno lastnost, da so vedno in povsod izkopali še tako skrbno skrite informacije. in če bi se dejansko poigrala s svojim šefom bi to lahko prišlo komu na uho, nekdo drug pa bi morda prepoznal njen stil. ne, bolje da se drži človeških zakonov, ter dela v zgolj malce boljših pogojih kot sužnji. kdo ve, mogoče se ji bo pa še celo obrestovalo... prav ta zadnji stavek je momljala sama pri sebi, medtem, ko se je na dokaj jasen sobotni večer, sukala okoli miz, pobirala umazane kozarce ter brisala politi alkohol, zraven pa bila seveda še prisiljena prenašati razne pijane moške, ki so žvižgali za njo ali po zraku risali opolzke podobe. mereneith je na obrazu počival prijazen nasmešek, v sebi pa si ni želela drugega, kot odtrgati njihove glave z ramen, ter jih tako dolgo brcati, da od njih ne bi ostalo ničesar drugega kot drobna zrnca prahu. z zdolgočasenim gibom je pobrala zadnji umazan kozarec, ki ga je še zmogla nesti, nato pa se vrnila za pult. naslednjih nekaj minut je sprejemala pijana naročila ter pripravljala različne alkoholne mešanice. v trenutkih kot je bil ta, je bilo obžalovanje, da je zapustila agencijo še dokaj večje in nikakor se ni mogla pripraviti do tega, da bi svoje misli preusmerila od hrepenenja po topli udobni postelji v enem izmed zelo zelo razkošnih stanovanj z lastno služabnico, ki si ga je nekdaj lastila. ravno se je poskušala spomniti katerega odtenka oranžne so bile zavese v njem, ko so se vrata odprla in je v prostor stopila oseba, ki jo je mereneith sprva zgolj brez zanimanja ošinila, ko pa so njeni možgani dojeli kaj vidijo oči, pa tako sunkovito obrnila glavo, da bi si skoraj spahnila vrat. nekaj dragocenih sekund se je poskušala pomiriti tako, da si je dopovedovala, da je to samo še ena od igric, ki se jih z njo igra njena domišljija. vendar si je morala, ko znani obraz kar ni in ni hotel izginiti, poleg tega pa se je še približeval, priznati da si ne domišlja. bila je ona.