devin gideon roarke

8 years ago,
danes je predme postavila debelo zaprašeno knjigo, na usnjeno platnico je bil vgraviran stoječi volk z razprtimi šapami in široko odprtim gobcem. izgledal je skoraj človeško. potisnila jo je proti meni in mi rekla, naj jo preberem. naj jo preberem in začnem verjeti zgodbicam, ki so mi jih stari starši govorili za lahko noč. verjetno sem se zasmejal, ker je bila njena želja tako presenetljiva, ter tudi zato ker se poleg nje tako ali tako vedno smehljam kot največji idiot. vendar sem pristal in knjigo odnesel domov. cel večer sem previdno obračal napol strohnele liste in prebiral besedo za besedo. to pojasni vse. njena izgnotja okrog polne lune, njeno nagnjenost k preživljanju časa v gozdu. njen nenavadni temperament. volkodlakinja je. in jaz sem samo običajen sedemnajstletnik, ki dela v knjigarni in namerava študirati inžinering. precej prepričan sem tudi, da sem zaljubljen vanjo. v volkodlakinjo, da. sliši se neverjetno.

6 years ago,
sprašujem se, če bo kdaj postalo lažje. če bo kdaj bolečina postala vsaj trohico znosnejša. vsaka metamorfoza je skoraj hujša od prejšnje, dvomim, da se bom kadarkoli navadil na občutek nemoči, ki ga prinese. vsaka kost tvojega telesa se ukrivi v drugo smer, v napačno smer. v prsih čutiš neverjeten pritisk in zavedaš se vsakega premika, okončine se krajšajo, daljšajo. koža se ti razpara, ko se prekrije z dolgo črno dlako. včasih se onesvestim. takrat je lažje. ko se zbudim sredi ničesar je lažje. zadnji del preobrazbe je tako izgubljen v temi in se ga ne spomnim. včasih pa se zavedam vsega – tudi teka po mokrih gozdnih tleh, ko se listje lepi na moje ogromne šape. zavedam se vsakega zvoka, vonja, celotne okolice. včasih se zbudim s krvavimi dlanmi, okrog mene ni nobenega trupla. takrat s strahom doma prižgem televizijski ekran in čakam, da objavijo novico o novem izgnotju kakšnega pohodnika, ki ga je razmesarila neznana divja gozdna žival. bolečina, ki sledi ob spoznanju, da je volk v meni terjal novo življenje, je hujša kot tista ob preobrazbi. stokrat hujša in ne mine.

2 years ago,
včeraj se mi je zdelo, da sem jo za hip ugledal na ulici. to leto sem pristal v parizu, za polno luno romarim po bolonjskem gozdu. vendar to ni pomembno. važno je le, da sem se ustavil na mestu in sledil neznanki, ker sem bil tako zelo prepričan, da je ona. kreten. vse od noči, ko me je ugriznila in me spremenila v volkodlaka je nisem videl. preprosto se je ugreznila v zemljo, morda zaradi krivde. morda je to hotela že od samega začetka. vendar jo pogrešam vsak prekleti dan, ker so vsi moji najlepši spomini povezani z njo. vendar nisem isti človek kot takrat pred leti. moja koža je močnejša in nisem več samo človek.

a week ago,
izsledil sem jo. uporabil neke nemogoče veze in zdaj sem pristal v newcasteltonu na škotskem. trenutno si iščem prebivališče in urejam birokracijo, potem se bom lotil iskanja. imam močan občutek, da je res nekje tukaj. moje telo jo čuti v zraku. morda ker je bila ona tista, ki je spremenila mojo usodo. morda preprosto zato ker se ji hočem maščevati. dvomim, da se ji bom res lahko, da bom sposoben tega, a poskusiti je vredno. nehal sem šteti koliko ljudi je izgubilo življenje zaradi moje lakote. koliko sem jih zaznamoval za vedno. po osmih letih je ubijanje zgolj še nujna obveznost in se me ne dotakne več. pretvarjam se kot da tisti trije dnevi v meseci sploh ne obstajajo. potlačim jih globoko v spomin in še naprej igram irskega arhitekta z ljubeznijo do starih legend. delujem nadziran, odločen, včasih celo hladen. nimajo pojma, kako malo je potrebno, da izgubim kontrolo. s kakšno lahkoto lahko prelomim njihov vrat. videz pač največkrat vara.