caesar

»če bi hoteli začeti na samem začetku mojega življenja, bi se morali vrniti skoraj tri stoletja nazaj. ampak to bi bilo dolgočasno in suhoparno. lahko bi začel govoriti o začetku mojega novega življenja, ampak to bi bilo presneto temačno in depresivno, zato bi tudi to najraje preskočil, ampak kaj, ko ne morem. stvar je v tem, da je bil to ključni dogodek, ki me je spremenil v osebo, kakršna sem danes.

če si lahko predstavljate francijo pred dvesto-in-nekaj leti, imate pred očmi okolje, v katerem sem bil rojen. najbrž sem imel eno izmed tistih povsem normalnih imen, čeprav sem imel srečo, da sem bil rojen v nekoliko bolj premožni družini. moje življenje je bilo povsem normalno za tiste čase – dolgočasno, skoraj, ampak še vedno sem se znašel. poleg tega sem vedno rad bral in se izobraževal, imel pa sem tudi močno željo po nekoliko bolj avanturističnem življenju, ki je nikoli nisem docela izživel. vsaj ne takrat. kot je kazalo, je bila največja avantura mojega življenja poroka z najlepšo mladenko v mestu, katere družina je bila že prav nesramno bogata in bi bil zaradi tega po smrti njenega očeta pravi milijonar. ampak to se ni izšlo, čeprav bi se moralo – priprave so bile zapletene, poskrbljeno je bilo za vse malenkosti in vsi so govorili o tej poroki kot o poroki stoletja. nisem bil proti, vse skupaj sem pač sprejel, ker mi kaj drugega ni preostalo in ker sem vedno vedel, da se bo vse še čudovito izšlo. morda sem se do konca vseh priprav na poroko celo močno zaljubil v mojo bodočo ženo, kot je trdila moja mama s poznavalskim nasmeškom na obrazu. v bistvu sem bil srečen, ampak to ni moglo trajati. niti slutil nisem temačnih oblakov, ki so se zgrinjali nadme, ko sem tiste noči legel k počitku. zbudil sem se sredi noči zaradi krikov in potem… potem je šlo vse narobe in od tiste noči dalje se ne morem otresti podob počasnih in mučnih smrti, ki so bile namenjene vsem, ki sem jih ljubil. krivec za to? oseba, ki sem jo imel za najboljšega prijatelja. ubili so me zadnjega, brez kakršnekoli milosti ali usmiljenja.

konec, za katerega sem prosil, pa ni bil konec. vsaj ne takšen, kot sem mislil. v svoji krsti sem se neke noči zbudil. najbolj me je naprej gnala močna, goreča želja po grdem maščevanju, ki so si ga zaslužili morilci moje sreče. in našel sem jih – vzel sem si čas, poiskal prav vsakega izmed njih in jih prisilil, da so šli skozi enake muke kot jaz, pobil njihove družine in vse, ki so jim kaj pomenili, nato pa jih počasi umoril. postal sem baje eden izmed najbolj krvoločnih vampirjev, kar jih je kadarkoli pustošilo po evropi. predstavljal sem se kot caesar in ljudje so me vedno spoznali kot očarljivega, privlačnega francoza, dokler ni ta podoba zbledela in jo je uničila podoba krutosti, kakršna sem postal.

včasih se mi zdi, da v meni živita dve osebnost. znam biti tisti popolnoma samozavesten, očarljiv in prijeten mladenič, ampak v delčku sekunde se lahko spremenim v pošast. tega ne morem povsem obvladovati, ampak delam na tem. ne zaupam nikomur – to niti ni preveč težko. ne morem se povsem odločiti, kaj za vraga hočem od tega življenja, ampak včasih niti ni pomembno. občasno imam celo občutek, da se v meni borita dve osebnosti in da sem zgolj lutka v igri usode, spet drugič pa se počutim kot bog in mi je vseeno za vse. kaj pa vem, baje sem zapletena oseba. nepredvidljiv svetlolasec, ki se bo vedno na kratko predstavil zgolj in edino kot caesar. kaj pa naj bi rekel? »živijo, moje ime je caesar in sem vampir.« ne, to ni preveč dobra ideja. ampak kakorkoli že, sledil sem kupu legend in govoric ter pristal v tem mestu. saj še veste, kaj so vam vedno govorile mame – tisto svarilo o tem, da se ne vabi neznancev v hišo? na vašem mestu bi ga upošteval.«