selene christina pearson

od kje pravzaprav izvira je že zdavnaj pozabila. prav tako je bilo, za eno tisočletje in še več zanjo preprosto pozabljeno, kako je čutiti. presneto, kdaj je že res bilo zadnjič, ko jo je svet lahko videl jokati? ni imela pojma in vsaj trenutno je to ne zanima ravno kaj preveč - pravzaprav je vse, kar si v tem trenutku želi to, da bi končno našla pot ven iz dimenzije, v kateri preprosto ni morala kontaktirati nikogar. zakaj je bila že pravzaprav tukaj? da bi maščevala smrt svojega... saj ni vedela, kako naj ga imenuje, sodelavca mogoče? navsezadnje, ji oseba pravzaprav ni pomenila nič. vendar ne glede na to, da ji nihče po smrti svojega brata ni pomenil ničesar, se je prav na tem svetu spomnila bolečine in občutkov, ki jih je doživljala vrsto let nazaj in bi jih do sedaj morala že zdavnaj izkoreniniti iz svojega značaja. ampak vsak korak, opravljen na tej zemlji jo je napravil bolj in bolj šibko, kar je opazila tudi sama in ni so morala kaj, da je to dejstvo ne bi iz dneva v dan preprosto frustriralo. res je bilo namreč to, da kot skoraj vsemogočna demonka kaosa, nikoli ni poznala, kako je pravzaprav če izgubiš moč, kako je, če si pravzaprav nemočen - tega se je sama tudi izjemno bala. dolga leta, četudi je to bilo le nekaj več kot tisoč let, so ji dala mnoge izkušnje, ki jih mnogi njene vrste pravzaprav nimajo in jih nikoli ne bodo imeli, spreminjala se je skupaj s svetom, ki jo je tisti trenutek obdajal zmeraj je znača očarati vsakogar, njena nadpovprečna inteligenca, ki jo je, predvidoma podedovala po svoji pokojni materi, ter nedolžen videz, za katerim se je ozrlo marsikatero oko, pa sta jo zmeraj reševala iz problemov, ter ji omogočala, da se je o njej našlo le drobec informacij tako, da je vsakemu izmed svetov še zmeraj skoraj popolna neznanka. tisti, ki so kadarkoli delali z njo, vedo, da ubija iz same narave, skozi leta ji je vse skupaj preprosto prešlo v kri, prav tako pa se je, skozi čas naučila, kako izjemno čisto prikriti kakršnekoli sledi o njej sami. sama ne pozna ničesar drugega kot praznino, ki je polnila njeno srce iz dneva v nov dan, z nikomer ni prišla v stik več kot enkrat - razlog za to je bilo v večini primerov ta, da je oseba v nekaj urah izgubila svoje življenje, če pa to ni bilo to, pa je bila pojava poleg nje oseba, ki je bila na enaki nalogi, kakor ona. dama, kakor se oklicuje sama, pravzaprav ni čisto sigurna o tem, kateri izmed njenih hibridskih značajev pravzaprav izstopa - demonka je, odkar pravzaprav pomni, njen dar čarovništva pa je bil tam verjetno, sicer neodkrit, že od rojstva in nikoli pravzaprav ni sumila, da je del nadnaravnega. vse do tistega trenutka, ko je umrla. takrat je vedela, da naklučja niso naključja in da svet ni le to, kar vidijo ljudje, ki v veliki večini primerov pravzaprav nimajo niti najmanjšega pomisleka o tem, da je svet, v katerem živijo najbolj varen kraj, kjer bi pravzaprav lahko bili.