mereneith esther jordan

ne bom lagala, včasih svojo odločitev prekleto obžalujem. ne gre toliko za to, da bi pogrešala staro, naivno, nevedno, ter vse prelahko vodljivo sebe, temveč bolj za občutek brezmejne pripadnosti, ponosa ter zadovoljstva. skratka za čustva, ki so me prevzela vedno, ko sem zadala smrtni udarec ali se na le-to zgolj pripravljala. o marsikaterih stvareh nimam pojma - tega me ni sram priznati - vendar pa sem povsem prepričana, da se nikoli ne bom pozabila s širokim nasmehom na obrazu ter radostjo v srcu, spominjati tistega norega brezmejnega zmagoslavja, ki sem ga občutila vedno, ko sem s količkom prebodla srce ali odsekala glavo, ter opazovala, kako je z zamolklim zvokom padla na tla. prav tako sem prepričana, da bom vedno hrepenela po vsem razkošju, ki sem ga pustila za seboj in s katerim so me zadnja leta obsipali zaradi zelo preprostih razlogov, ki bi se jih dalo na kratko obrazložiti z; dobro opravljeno delo, na dolgo pa... no, recimo samo, da sem naročila vedno opravila natančno, neslišno, točno, nenadno in tako previdno, da za menoj ni ostala niti ena sama samcata sled. ampak to v bistvu niti ni več važno. ta del mojega življenja je končan. finito. in to za vedno.

podatki o tem kdaj, kje in komu sem se rodila, niso zares važni. na večini mojih dokumentov piše, da sem stara enaindvajset let, vendar bi bilo prav mogoče, da imam v bistvu kakšno leto več ali manj. agenciji se to ni nikoli zdelo pretirano pomembno. ohranili niso ne podatkov naših staršev, ne krajev v katerih smo se rodili, prav tako pa so v pozabo poslali tudi naša imena ter nam nadeli brezoblične številke. ali pa je bilo tako le z mano? kdo bi vedel. s svojimi somučenci - kot se ponavadi izrazim - nisem imela kakšnih posebno globokih stikov, nenazadnje je bilo to prepovedano. vsi smo odraščali brez ljubezni, brez priznane osebnosti in predvsem z vednostjo, da nas bo po naši smrti nadomestil nekdo drug. iz nas so počasi izbili vsa čustva, vsa obžalovanja in nas naučili, da moramo vedno in povsod ubogati nadrejene. le kdo bi se lahko uprl? le kdo bi sploh pomislil, da je v takem sistemu nekaj narobe? nisem bila srečna, nisem prekipevala od energije, ampak prepričana sem bila, da počnem pravo stvar. da pomagam ohranjevati naravno ravnovesje. nikoli nisem spraševala, nikoli se nisem upirala. preprosto naredila sem kar so od mene zahtevali in v tem sem bila dobra.

spoznanje je prišlo nenadoma. predstavljajte si kako je, ko vse svoje življenje v nekaj trdno verjameš in se potem to nekaj izkaže kot popolna napaka. predstavljajte si, da gre neka naloga močno narobe in se s tarčo, ki bi jo moral v bistvu ubiti, znajdeš ujet nekje globoko pod zemljo in se z njo celo zapleteš v dolg pogovor o življenju in svobodi na sploh. in potem, ko se po neuspeli nalogi končno vrneš ter se soočiš s kaznijo ki so ti jo namenili, te počasi začnejo glodati dvomi. zaradi njih si nekoliko bolj dovzeten za dogajanje izven sveta, ki ga poznaš in kmalu ugotoviš, da nisi nič več kot lutka v rokah izkušenega lutkarja. hrepeniš po svobodi, drugačnem življenju in ta potreba te tako močno gloda, da v svojem osebnem peklu ne zdržiš niti trenutka več. kaj narediš? kot ste nedvomno že ugotovili sem se jaz odločila za beg.

vse skupaj pa seveda ni tako zelo preprosto. ko si enkrat član agencije, ostaneš njen član za vedno, ali pa... no, se lahko kar posloviš od življenja. sama nisem imela namena narediti ne enega ne drugega, zaradi česar sem lepo zapakirala nekaj svojih stvari v nahrbtnik, ter - po mnenju mnogih - izginila povsem brez sledi. seveda pa vse le ni šlo tako zelo gladko. na poti sem naletela na nekaj majhnih... hm težavic, ki pa mi jih je na srečo uspelo zelo uspešno rešiti. najprej sem se počasi pomikala proti mehiki in vsak dan spala na drugem kraju, pri čemer sem se včasih vračala nazaj proti severu, da bi preverila če mi kdo sledi. potem, ko sem bila prisiljena neke noči ubiti dva svoje vrste, pa sem vse skupaj preprosto poslala k vragu ter sedla na letalo za evropo. newcastleton je bil moja prva izbira, od nekih strogo tajnih virov sem namreč slišala, da je dogajanje v mestu kar pestro in po tehtnem premisleku sem se odločila, da je to natančno tisto kar potrebujem. na begu sem se morala povsem odpovedati ubijanju, saj bi me, če bi za seboj puščala trupla, zlahka izsledili. če pa bi živela v mestu, v katerem se take stvari dogajajo skoraj vsak dan in je poleg vsega skupaj še napolnjeno z raznimi nesmrtnimi bitji... no, v tem primeru bi si kdaj pa kdaj lahko privoščila kakšno majhno sprostitev v obliki dobrega mučenja... hm...

in še majčkeno opozorilce za konec; ne nasedite na videz sramežljivemu dekletu, ki živi v vašem mestu, dela kot natakarica v bližnjem baru, dneve pa preživlja za strokovnimi knjigami. ne verjemite njenemu vljudnemu ter nekoliko naivnemu vedenju, ter se raje osredotočite na trenutke, ko deluje odsotno in se v njenih očeh blešči nekakšna trdnost, mogoče celo krutost. podrobno opazujte njen smeh, trenutke, ko bi morala biti žalostna in mogoče boste opazili, da je vse skupaj le maska. in, da se za njo skriva nekdo, ki uživa v trpljenju drugih ter zadaja smrt kadar jo le lahko. nekdo, ki delno obžaluje le eno stvar in katerega čustva so povsem otopela. ja, na žalost je tako dragi moji, edino kar sem naredila z odhodom iz agencije, je bilo to, da sem si zagotovila delno svobodo. v vsem drugem so še kar vidne poteze moje vzgoje. mogoče bodo sčasoma splahnele, izginile, mogoče pa bodo ostale za vedno. bomo videli kaj bo prinesla prihodnost, kajne?