charlotte abigail diamond

tema. edino, kar se je spomnila je bila tema in zmeda, osamljenost. bila je izgubljena, ničesar ni vedela, nikogar ni imela. potem je prišla jeza, veličasten bes in kar naenkrat je po gozdu tekla z močnimi nogami volkulje, se dvignila v zrak na krilih orla in pristala na pustem, golem hribu kot nebogljena majhna deklica.

približno tako se je začelo moje življenje. bila sem sama, pojma nisem imela kje sem in pogrešala sem bližino sočloveka. ni mi bilo jasno kako za vraga sem lahko volk in orel in nato spet človek, bila sem jezna nase, ker sem se počutila nemočno. ah, pa saj ne bom razlagala, tisto je tako ali tako že preteklost in le začetek vsega. takrat se je v majhni, nedolžni punčki začela razvijati hladnokrvna prasica, ki življenja uničuje kot za šalo - jaz. včasih se mi zazdi kot da tisto izgubljeno bitje sploh nisem bila jaz, temveč le ničvredna lupina, ki je skrivala pravo charlotte. ali pa morda preprosto ne prenesem misli, da sem bila nekdaj tudi jaz samo neobičajen otročaj, ki ni vedel... skoraj ničesar. vsekakor pa temu ne mislim posvečati posebne pozornosti (jo sploh čemu?), kajti moje misli so omejene na preživetje, godrnjanje čez ta ničvredni svet in izogibanje ljudem. oh, in uničevanju življenj bednik osebkov. to bi bilo približno vse, kar zame kaj velja, čeprav zaradi moje brezbrižnosti še nisem zabita kot nekateri mislijo, sploh ne. samo ne zanima me milijon stvari kot običajne plehke ljudi in druge nepomembne vrste. ne menim se za preštevilne stvari, ki te lahko v rekordnem času povsem zasvojijo, prav tako kot tudi ne za osebe okoli mene - razen ko je to seveda potrebno, takrat se pač premagam. sicer pa mi je ljudi veliko lepše gledati v mukah, ki jih najraje kar sama končam, na takšen ali drugačen način. ne iz dobrosrčnosti temveč iz zabave. medtem ko večina plitkih modernežev bere seks revije in bulji v televizijo se jaz naslajam ob pogledu na ničvredneže, ki me na kolenih prosijo za milost. edini, ki mi je kdaj pomenil kaj več kot nič je damien, ki me večino noči gosti v svoji fantastični postelji. pa tudi njegovo življenje bi z lahkoto končala, če bi s tem pridobila karkoli - konec koncev se da dober seks najti povsod. poleg tega verjamem da bi me tudi on povsem hladnokrvno umoril, če bi si s tem kako pomagal pri nekem velikopoteznem načrtu. med nama je čisto preprosto: jaz ti dam in ti mi daš, drugače pa se ne poznava. o njem vem le malo, tako kot on o meni, toda tako je najbolje. nobene želje namreč nimam, da bi imela nekoga vedno za petami. še ko je treba komaj prenašam družbo, če pa bi bilo to proti moji volji bi bilo le še slabše. najbrž bi se spremenila v kakšno res krvoločno zver in vsiljivca z veseljem raztrgala ter po možnosti še pojedla... uf, to moram enkrat resnično poskusiti. sicer pa, o meni veste že več kot dovolj in ne ljubi se mi opisovati mojega vsakdana. ne zaslužite si predolgega spisa, kajti morate se zavedati, da ste le kup usranih ničvrednežev, ki nima pojma o ničemer. vaš svet je poln najrazličnejših neumnosti in nesmiselnih sporov, več kot polovica vas je brezupnih romantikov, tisti drugi pa so nemogoči realisti. pika konec.