mary's square

Naslov sporočila: Re: mary's square Pet Sep 21, 2012 7:12 am

KEEP THE STREETS EMPTY FOR ME

tag, the beautiful beatrix de cultier
------------------------------------------------------------------------

ko se je vračal iz službe, je bila na ulicah praznina, na nebu pa že trda tema. odpravil se je proti edini trgovini, ki je delala do prve ure zjutraj, kjer so na srečo prodajali tudi njegove cigarete. v vrečici je nosil svoj predpasnik, ki ga je menda po pogodbi moral vsak teden oprati - kakšno sranje? mar ni bila to njihova zadolžitev? -, na obrazu pa se mu je risalo zanj tipično nezadovoljstvo. bil je utrujen, nergav, po prepiru z liamom pa se mu je najbolje zdelo, da se preprosto obesi in konča svoje mizerno mladostniško življenje. morda bo njegovo drugo življenje boljše. ali pa bo, kot bi gotovo rekla njegova babica, če se ji ne bi pred leti popolnoma zmešalo, pristal v peklu, ker je tako bogokleten, da se drzne onegaviti z moškimi. za to mu je bilo prav malo mar, pravzaprav je bil celo prepričan, da bi bilo bolje kjerkoli, samo tukaj ne. kjerkoli drugje bi bilo popolnoma dobro. samo ne tukaj, ne v tem usranem mestu s kopico malomeščanov, ki so naokrog hodili kot bogovi in sejali obtožujoče poglede v vsakogar, ki je šel mimo. prekleti.. ljudje.

vstopil je v trgovino, hitro naročil, kar je hotel in se želel izmuzniti, še preden bi lahko prodajalec, ki se ga je bežno spomnil kot nekaj let starejšega dijaka iz svoje srednje šole, prepoznal njegov obraz. pobral je škatlo in drobiž, ki mu ga je fant vrnil, nato pa se, kolikor hitro je le šlo, vrnil nazaj na prazni trg. nikjer nikogar; takšna tišina mu je bila pri srcu. odvil je zaščitno folijo iz škatlice s cigareti, iz nje izbezljal enega in si ga prižgal. odpadne papirčke in plastiko je odvrgel v koš, ki je bil pripet na tisto majhno trgovinico, nato pa se počasi odpravil preko trga. namen je imel preprosto oditi domov, se zavleči v posteljo, v ušesa si je imel namen vtakniti tiste penice, da ne bi slišal, kako babica k sebi kliče svojega pokojnega sina, nato pa zaspati, če mu bo le uspelo. a očitno je imela usoda z njim drugačne načrte kajti ko je bil na sredini trga, je lahko s kotičkom očesa opazil silhueto, ki se je pojavila na drugem koncu. ta oseba mu pozornosti bodisi ni hotela posvečati, bodisi ga zares ni opazila, a ni ji imel namena dovoliti, da mu tako zlahka uide.

"beatrix!" je zaklical za njo in se takoj pognal v lahen tek, da bi jo dohitel. v nekaj trenutkih je bil ob njej; rjavolasko je imel priložnost spoznati ob enem njenih nečednih dejanj - umorila je nekega starca, njemu pa odvzela sapo. bila je ravno toliko krhka kot on - ali vsaj delovala je tako - ubijala pa je kot profesionalka. bolj kot vse na svetu si je želel, da bi tudi sam premogel takšno moč, a kaj, ko se ga je hitro znebila s preprosto zavrnitvijo. pa ni imel namena odnehati. "hej, živijo," se je nekoliko zadihan ustavil pred njo in ji s tem blokiral pot. po eni strani se je bal, da ga bo ubila, po drugi strani mu je bilo za svoje življenje že tako dovolj vseeno, da se je upal igrati z ognjem. dobesedno. "samo.. zanimalo me je," je dejal in skomignil z rameni, ob čemer je naredil krajšo pavzo, nato pa nadaljeval: "če si.. če si že premislila?"

Naslov sporočila: Re: mary's square Sob Sep 22, 2012 9:08 am

this post is only for handsome dean. love2

brezciljno se je sprehajala po hladnih mestnih ulicah, oči pa imela uprte v zapuščeno restavracijo, ki je bila še v času njenega otroštva znana po najokusnejših palačinkah, zdaj pa so se na napisu, da se prostori restavracije prodajajo - ki je, mimogrede, imel tam svoje mesto že več let -, že nabirale pajčevine in je bil napis pravzaprav še komaj viden. nahajala se je v eni izmed tistih ulic, ki so nezanimive tako turistom, kot tudi večini, če ne celo vsem, prebivalcev newcastletona - niso pa nezanimive tistim, ki iščejo primeren prostor za stvari, ki jih ni ravno priporočljivo početi v javnosti. v njenem primeru je bilo to ubijanje nedolžnih. bea tistega dne tam ni bila s tem namenom, vseeno pa jo je železna ograja na koncu ravno tiste slepe ulice s vsakim pogledom bolj spominjala na vse svoje žrtve, ki jih je dobila v past ravno s to ograjo, ki je ni mogla preplezati nobena človeška duša. vase je vdihnila še zadnji cigaretni dim ter nato rutinsko pohodila cigaretni ogorek, si popravila pramen las, ki ji je povzročal nevšečnosti, saj ni imela niti toliko volje, da bi si po dolgem času ponovno uredila frizuro, nato pa počasi nadaljevala hojo.

pravzaprav se je odpravljala iz službe, čeprav ni hodila proti stanovanju - stanovanju, ki sploh ni bilo njeno. bilo je namreč v lasti nekega moškega, ki ga je ubila pred več meseci, mesečna najemnina pa je vsak mesec potovala naravnost k njegovi družini, najbrž v popolnoma drug del države, ki ni niti slutila, da plačuje stanovanje popolno neznanki. in morilki. v tem mestu tako ali tako nikogar niso zanimale formalnosti, kot je na primer kdo živi v katerem stanovanju. pravzaprav je večina stvari tukaj - vsaj kolikor je bilo njej znano - potekala ilegalno. ampak to sploh ni stvar, ki bi nas trenutno morala zanimati - bea je torej hodila po ulici, ovita v nekaj številk preveliko olivno zeleno jakno, ki bi jo najbrž bilo potrebno zamenjati za nekaj novejšega, in preprosto le uživala v trenutkih tišine, ko je lahko razmišljala o stvareh, ki so se ji zgodile, o ljudeh - ja, tudi o tistih ''mrtvih ljudeh'' oziroma tako imenovanih njenih žrtvah - ter o vseh načrtih, ki jih je imela za prihodnost. to pa so bili... poroka, družina, otroci? ne. prekleto, je pomislila, čeprav ni bila povsem prepričana, da je to bila le misel. ni imela ciljev in tega se je še kako dobro zavedala. morda bi bilo bolje, če bi bila preprosto zadovoljna s tem kar je imela in bi živela sama do konca svojih dni, skratka, da bi dalje živela svoje usrano življenje. ni ji bilo do sprememb, po drugi strani pa je hotela spremeniti vse. bila je neodločena, ujeta med dvema skrajnostima in verjemite mi, da to ni bilo prvič.

ne da bi se sploh zavedala, se je naenkrat znašla na manjšem trgu. bila je zmedena in glava jo je močno bolela, vendar je bila na to že navajena. svojo pot je spremenila za osemdeset stopinj in s hitrejšimi koraka nadaljevala hojo, tokrat proti domu, kateremu se je do zdaj le oddaljevala. vendar tudi tokrat ni bilo vse tako, kot bi morali biti. ''dean,'' ga je pozdravila, čeprav z naveličanim, nezainteresiranim in hkrati tudi jeznim tonom glasu. njegovo obnašanje je bilo popolnoma skregano z logiko in bea se je vedno spraševala, kako si tip sploh še upa stopiti do nje in jo tako ogovoriti. vedel je namreč, da bi ga lahko že v naslednjem trenutku ubila. ''kaj bi spet rad?'' je nejevoljno vprašala. ''enako kot... zadnjič in predzadnjič in pred-predzadnjič? si mogoče pozabil, da je moj odgovor bil ne?'' nagnila se je na stran, da bi si utrla pot mimo njegove postave, čeprav je vedela, da je to dejanje nesmiselno, ker dean pač ni bil tip osebe, ki bi zlahka odnehala.

Naslov sporočila: Re: mary's square Sre Sep 26, 2012 6:08 am

KEEP THE STREETS EMPTY FOR ME

tag, the beautiful beatrix de cultier
------------------------------------------------------------------------

pričakoval je, da se mu ne bo uklonila, in vendar ni imel namena odnehati. vsaj to je bilo nekaj, v čemer je bil dober - znal je vztrajati do konca, če je bilo potrebno, in ker se je nenehno počutil kot popoln nihče, mu je bilo tako ali tako vseeno, ali ga spremeni v prežgano meso ali pa ga pusti takšnega, ker - no ja, iskreno se mu je zdelo, da je enako, če je živ ali mrtev. očitno je to sranje vladalo celi družini, saj je verjel tudi, da je za njegovo staro babico popolnoma vseeno, če izdihne še svoj zadnji dih ali pa če živi še leta in leta. edini, ki ga je obremenjevala, je bil dean - za ostali svet sploh ni obstajala. prav takšen se je zdel sam sebi, le da je on s svojo popolno bednostjo obremenjeval liama. bil je navadna, bedna pičkica. na živce ni šel samo samemu sebi, ampak tudi svetu okrog sebe. beatrix pa bi mu lahko življenje iskreno olajšala. spraševal se je, če je to mogoče, želel si je, pa še kako si je želel, da bi mu omogočila, da postane eden izmed njih.. in vendar ga je že nekajkrat zavrnila brez kančka milosti v glasu. spraševal se je, če se mu bo sploh kdaj uklonila; dvomil je, a bila je njegovo edino upanje in odnehati ni imel namena preprosto zato, ker se ni mogel obrniti na nikogar drugega. beatrix mu je nekaj časa predstavljala žarek upanja, zdaj pa se mu je bolj in bolj zdelo, da se je napravljala k sončnemu zahodu.

nejevoljno se je prestopil, ko je ujel njen nesramni ton. je bilo res to popolnoma potrebno? da je še ona, ki ga sploh ni poznala, delala z njim kot s kupom dreka? prekleto, je na svetu sploh obstajal kdo, ki ga ni imel za navadnega ničeta? "nič, mislil sem.." je hitro zmajal z glavo, ob čemer je ujel njen pogled. njen obraz je bil tako lep, kako je bila vendar lahko tako neusmiljena? precej filmska je bila; tako čudovita ženska, ujeta v demonskem telesu. o njej bi lahko naredil celo nadaljevanko, ki bi bila prav gotovo sredi vsega popularnega vampirskega sranja, ki se je vrtelo po televiziji, prav uspešna. "mogoče pa si si premislila.." je skomignil z rameni. beden poskus; seveda si ni premislila. ni si imela namena premisliti. niti najmanj. nikoli ga ne bo spremenila, samo uživala je v pozornosti, s katero jo je posipal. "mislim, nekoč si boš morala," se je sramežljivo nasmehnil in skomignil z rameni. "mislim," je živčno skomignil znova, ob čemer se je počutil nekoliko bedno. morda je bil čas, da preprosto odneha - a kaj, ko si je to tako zelo želel. "samo.. če mi ne bi imela namena pomagati, bi me vendar že davno pospravila, ali ne?" povzdignil je obrvi, pričakujoč nekakšen pritrdilen odgovor, ki bi mu lahko dal vsaj nekakšne upe, vsaj najmanjše upe, ki bi ga lahko držali po konci iz dneva v dan.

znova se je nerodno prestopil. oh, kaj pa se je sploh šel? zašel je v družbo, ki se je lahko mirne volje igrala z njegovim življenjem, on pa si je kljub temu bolj kot karkoli želel, da bi se jim lahko pridružil. vedno je vedel, da je na liamu nekaj posebnega, a zdaj, ko je končno ugotovil, kaj ga je delalo tako drugačnega, je bil precej nesrečen, ker je bilo tako. in beatrix; prav tako je odsevala odličnost, ki ga je spravljala v obup; želel si je njeno življenje, njeno prisotnost, njeno nadnaravnost in njeno posebnost. želel si je biti nekaj takega. bitje, ki ga ni strah, ki ne trepeta, ker se boji za svoje življenje. karizmatično, močno bitje. to si je želel. "lahko.. lahko naredim kaj zate. ja, to lahko," je hitro pokimal k svojim besedam. "mislim, zagotovo, zagotovo.. potrebuješ kaj. nekaj, karkoli že." široko se je nasmehnil, ob čemer je postal nekoliko bolj vase prepričan, nato pa nadaljeval: "ja, lahko.. roka roko umije. kaj praviš?"

» square fountain