dean anthony cunningham

Saj ni toliko to, da sem neprivoščljiv in sebičen. Samo.. ne morete ravno vedeti, kako je. Liam je bil ta – ta – zlati kraljevski drek, odkar sem ga spoznal, jaz pa sem.. kaj sem jaz? Jaz sem že od nekdaj nihče. Mislim, moralo bi biti očitno, da si tega ne zaslužim. Sem.. sem v življenju naredil kaj slabega? Ne. Pa vseeno živim kot hlapec na kmetih. Sovražim to življenje. Liam ima.. super moči. On je nadčlovek ali nekaj. Jaz pa imam babico z alzheimerjevo, živim kot revež in ljudje me prezirajo. Pizda, kot da sem si kdaj zaslužil kaj takšnega. Kot da sem se rodil kot otrok s tako hudimi grehi preteklih generacij, da sta mi starša morala eden za drugim popadati kot domine. Še dobro se spomnim, da nisem babice nikoli maral. Na živce mi je šlo, ker je smrdela po starih ljudeh in mi ves čas govorila, kako se naj obnašam in česa naj ne počnem. Veste kaj, po eni strani ji privoščim to prekleto alzheimerjevo, če je ne bi imela, bi me naokrog vodila kot svojo malo psico do smrti. Sploh ne dvomim. Tako vsaj sedi na kavču pred televizijo s tistim debilnim pogledom in spremlja premikajoče se sličice, čeprav mislim, da konteksta sploh ne razume. Gnilo je. Predstavljajte si, da se vsak dan vračate na tako prizorišče. K senilni starki, k stari in majhni hiši, v kateri smrdi po zatohlem in po starih ljudeh. Vedno jo dam spati že ob petih, ko se ponoči zbuja in kliče svojega davno mrtvega moža, pa jo preprosto ignoriram. Ko sem bil še najstnik sem vstal in pohitel k njej in ji pomagal, ne iz ljubezni, pač pa iz nekega občutka.. zavezanosti k temu. Zdaj je ta obveznost pošla. Delam se, da je ne slišim in ona v solzah zaspi. Zjutraj se ničesar ne spomni. Čez dan zanjo skrbi moja teta, heather. Bojda se dobro razumeta, heather je tako ali tako tisti tip babnice, ki govori in govori in preprosto rada sliši zvok svojega glasu. Nič čudnega, da sem, obkrožen s takšnimi ženskami, od nekdaj vedel, da ne bom nobene nikoli zares ljubil. A nazaj k življenju; Babica prejema neko precej visoko pokojnino, jaz pa vse dni v tednu strežem mize v baru, ki se imenuje simply scottish. Včasih dobim visoke napitnine od žensk v srednjih letih, ki padajo na koščene fantke. Enkrat je en tip koketiral z menoj in mi pustil deset ponudsov in mi rekel, da dobro izgledam in če bi se po službi dobil z njim. Star je bil.. petdeset ali še več in tako močno je smrdel po žganju, da sem skoraj bruhnil, ko se mi je približal. Vzel sem denar in mu rekel, da bom premislil. Rekli boste, da sem pička. Itak da sem, a po udarcih, ki sem jih prejel, ker sem 'peder, ki tipe poriva v rit', sem preprosto ugotovil, da je lažje, če si pička. Če preprosto gledaš v tla, si absolutno pasiven, se prav nikdar ne postaviš zase in upaš, da bo na psihopatske tipe, ki se bojijo homoseksualcev, vplival fant. Ki ga, kakopak, vsi obožujejo. Liam je ideal, vedno je bilo tako. Sploh ne vem, zakaj me je izbral – jaz sem bil od nekdaj približno največja zguba pod soncem. ni, da ga ne bi imel rad, res ne, ljubim ga že samo zato, ker mi daje občutek varnosti. samo.. kako naj bom kdaj karkoli, če bom vedno živel v njegovi senci? nima smisla, nima nobenega prekletega smisla in iskreno vam lahko povem, da komaj čakam, da se tole bedno življenje konča. ker sem pripravljen na nekaj drugega, oja, pa še kako. da bom lahko vsaj enkrat svetu pokazal, da nisem samo največja zguba pod soncem. in da sem lahko veliko bolj veličasten.