colton maxwell harrow

newcastleton, scotland-majhno idilično mesto za katerega nihče ne bi rekel, da je poln skrivnosti, ki ne da samo uničujejo ampak pobijajo domačine noč za nočjo. in v tej zgodbi nastopim jaz. ne bom rekel, da sem nekakšen superman ali batman, ki vas bo v oprijetem pajacu rešil iz rok močnega vampirja ali demona. pravzaprav ta odurna bitja ubijam zgolj zaradi sebe, lastnega zadovoljstva in njihovega uničenja. zaradi maščevanja in pravice, da ne bi smeli živeti, ko bi morali že pred stoletji umreti ne pa postati sedaj nekakšni stroji za izživljanje nad ljudmi in početje z njimi karkoli se jim zazdi. to, da jih sovražim vse po vrsti ni skrivnost, sploh pa je ta beseda premalo kako zelo ne prenesem nobenega odurnega bitja, ki bi stopil mimo mene in me zvečer poskušal ubiti v večni vojni med njimi in mojo družino. harrow je za ostale prebivalce precej mirna, lepo urejena družina polna veselja in simpatičnih otrok. toda za nadnaravna bitja smo lovci, človeško sovražniki in edini poznamo njihovo skrivnost, prav to pa nas naredi močnejše ob noči- predvsem pripravljene z vsem potrebnim orožjem, da se jih znebimo v sekundi in z veseljem v očeh gledamo kako umirajo v plamenu lastnega smrada.
trenirati sem začel pri komaj osmih letih, oče je bil lovec sam sem sprva mislil, da lovi zgolj gozdne živali dokler ni sledil pogovor ob objokanem pogledu matere in resnem, strogem izrazu očeta. vedel sem, slutil sem da se bo moje življenje tiste noči spremenilo. vstajanje ob šestih zjutraj in treniranje za hišo, kmalu v gozdu in pri enajstih letih prva smrt, prvi uboj s strani mene. kol naravnost v srce, ogromna sreča in veselje, da sem naredil nekaj dobrega za mestece, za svet, za svojo družino in zase. od takrat sem se nekako znebil občutka za ljudi, topline in moj obraz je prevzela resnost in strog, nezaupljiv pogled in iskanje naslednje žrtve katero bom lahko ubil. vendar nesnaga ni ostala dolžna niti nam- z očetom sva bila na novem lovu, ko so vrata hiše bila odprta, kri po stenah in mrtva mama na tleh. oba sva vedela točno kdo je bil in kaj, nato pa nenaden napad na očeta katerega je pokončal naravnost pred mojimi očmi…tistih oči vampirja ne bom nikoli pozabil. bile so tako polne veselja, da so prišli do svojega in da so uničili družino harrow. vendar niso se zavedali, da niso uničili mene. maščevanje, iskanje krivega in še večje sovraštvo do njih me je pognalo samo do te točke, da preprosto meja več nisem imel. da sem samo zbiral žrtve ne glede na spol, jih zavedel pa če so bile še tako neumne in jih preprosto uničil z enakim veseljem kot so oni mene. in do svojega cilja bom prišel, ko niti enega več ne bo na škotskem in, ko bo smrt staršev popolnoma maščevana z zadnjim, odličnim in najboljšim umorom planiranim samo za krivca. mogoče sedaj na tej točki ne vem kdo je, toda vem da se bodo te oči znova vrnile v mesto in se prikazale pred mano in takrat bom naredil vse, da bo tisto noč in svojo smrdeče življenje obžaloval in klečal pred mojimi nogami. ali pa klečala in obžalovala pravzaprav me še tako lepa ženska narava ne bo premagala.
in kdo je colton v resnici, ko ni stroj za ubijanje tistih, ki morajo umreti ? ko ne igra brezčutnega, hladnega lovca ? kdo je colton ob dnevni luči ? navaden šestindvajsetletnik, ki bi že zdavnaj moral stopati proti oltarju in si ustvarjati svojo družino, toda dokler je mestece na točki na kateri je sam nočem svojega sina ali pa hčerke obkrožene s tako vrsto nevarnosti. če se potrudim ali se po mojih žilah pretaka nekaj promilov alkohola znam biti še zabaven, vedno očarljiv in ustrežljiv. mnogokrat me lahko vidite kako idilično pomagam starejšim čez cesto, vedno imam orožje pri sebi, ker preprosto vem da nevarnost nikoli ne počiva. večinoma sem le kar se da hladen, ljudem ne dovolim v svojo bližino. nekako sem vsa svoja razmerja z ljudmi distanciral. ženske so le objekti v postelji, moški le družba za popivanje in preprosto mi za vse preprosto dol visi. imam neko svoje življenje, ki je osredotočeno le na noč in pobijanje. tako ali tako bo še dolga predno se bom znebil vsakega bednika v mestu in svoje življenje srečno postavil na prave tire. do takrat bom pa pač brezčuten prasec, oseba na katero boste vrgli tisto poceni pijačo in svojo strast do mene prenesli v posteljo. saj vsi vemo kako to deluje in glede na mojo iskrenost boste kaj kmalu ugotovili kako zelo hladen tuš vas čaka, ko me spoznate in ugotovite da nisem tako zelo prijetna oseba kot se vsem mogoče zdim z očarljivimi očmi, jamicah v licih ob nasmešku in vedrino katero oddajam.