azure illiana roscoe

če bi lahko govorili o tem, čigavo življenje je najbolj sfukano, potem bi bila azure lahko na samem vrhu te lestvice. no, sicer je že precej dolgo tega kar se je vse obrnilo na glavo, a še vedno se povsem jasno spominja glasnih krikov, ki so stresli vse stene dvorca, ki si ga je lastila z možem. bilo je nekje v času pomladi narodov, ko je s svojo družino živela na obrobju idiličnega francoskega mesteca. oče je bil nekakšen samooklicani župan, mati zgolj zapravljiva gospa. v tistih letih si pač kaj drugega niti ni mogla obetati. ona pa je bila najmlajša izmed petih otrok, ki so se rodili zakoncema boreau. štirje starejši bratje in ona sama, lahko si samo predstavljate kako blizu so ji upali priti nadobudni mladeniči, ki od nje niso pričakovali kaj več kot nekaj ljubimkanja. v radius petih kilometrov si je upalo stopiti jih bolj malo. in kot je bilo za tiste čase normalno, bi morala pridno sedeti in čakati, da ji starša izbereta bodočega moža, ki ga bo potem proti svoji volji gledala naslednjih štirideset let. mogoče kaj manj, če bo imela srečo. in zaradi njenega izgleda, sta njeno roko predala naprej že pri njenih devetnajstih. že? še dolgo se je upirala, če je temu tako. bil je premožen moški, nekaj pod tridesetimi, z visokim prihodkom, košatimi črnimi lasmi in izrazitimi obraznimi potezami. bil je prakitično vse kar si je dekle vizualno lahko želelo za moža. ampak po nekaj mesecih zakona je spoznala, da ljubezni tukaj ne more pričakovati in na njem pravzaprav sovraži vse. od strogega govora, ki ga je uporabljal, ko je govoril z njo, do hladnega odnosa, ki ga je imel, ko ji je zvečer zaželel lahko noč in se obrnil na stran od nje, do njegovega visokega odnosa, ki ga je gojil do vseh, ki jih je poznal. bila je mlada in neumna, ko je upala, da bo pri njem lahko našla ljubezen. edino kar je bilo v njunem odnosu telesnega je bil hladen poljub na lice predno je zaspal in seks, ki ga je od nje terjal, ko si je to pač zaželel. in azure je ob tem trpela. trpela pod njegovimi besedami, ki so ji vsak dan nalagale stvari, ki jih je morala postoriti, ji prepovedovale druženje z ljudmi, ki jih je imela rada in so ji bili blizu in jo poniževale, ko se jim je to zahotelo. njegov videz boga, je njegov odnos popolnoma uničil. s strahom je zvečer čakala, da se ji pridruži v postelji in ko je čez pol leta, pri svojih dvajsetih spoznala, da je noseča, se je bala še toliko bolj. kljub temu, da ga je sovražila, je ljubila otroka, ki ji ga je naredil, četudi se je po njegovih žilah pretakala njegova kri. in ravno zato mu ni takoj zaupala, da je v pričakovanju. nekaj časa je še uspela skrivati zaobljen trebušček pod stezniki in širokimi oblekami polni volančkov, kaj kmlau pa je tudi gospod roscoe spoznal kaj se dogaja. konec koncev je bil izjemno razgledan moški in pravzaprav bi se mu lahko povsetilo že mnogo prej. znesel se je nad svojo mlado ženo in še istega dne je splavila. ob solzah, ki so tekle po njenem obrazu, je iz njenih oči strmel vanj besen pogled. v tistem trenutku ga je sovražila še bolj kot prej in pripravljena mu je bila vrniti milo za drago. in še preden bi utegnila dodobra pomisliti, je že zasajala nož v njegovo truplo, ki je ležalo na satenastih rjuhah, prepojenih z njegovo krvjo. a kljub strahu, ki se je po tistem naselil v njene kosti, dejanja v resnici ni obžalovala. obžalovala je zgolj dejstvo, da sta jo po nekaj minutah našla poleg njegovega negibnega telesa njegova starša. in njegov oče ni zgubljal časa, ko je brcal in udarjal po njenem telesu še po tistemu, ko je ona že negibna in neprepoznavnega obraza obležala na tleh. smrt je prišla tudi ponjo. a na svoji direktni poti v pekel, jo je čakala nova priložnost. nekakšna ponudba, da se lahko vrne nazaj na zemljo in maščuje življenje sebe in svojega nerojenega otroka in prizadeja moškemu bolečino, ki jo je slednji prizadejal njej. brez oklevanja je sprejela ponudbo in se vrnila nazaj. postavljena v popolnoma drug čas, na popolnoma drug kraj. v enaindvajseto stoletje na megleno škotsko, v malo mestece newcastelton. videz, ki si ga je lastila prej, je obdržala, z le nekaj dodatnim bliščem, ki je moške vlekel v njeno bližino na vsakem koraku. in ona jih je izkoriščala za svoje potrebe. in potem tiste, ki so si po njenem mnenju to zaslužili, enostavno odstranila z obličja zemlje. ja, postala je demon. z posebnimi močmi upravljanja z nadnaravnimi silami, ki človeku razprejo oči in mu omogočijo le še poslednji krik, preden njegovo telo negibno omahne na tla. ona pa se v naslednjih minutah že samozavestno sprehaja naprej po ulici in uživa v pogledih, ki ji jih namenjajo moški. tisti, ki še ne vedo v kaj se s tem spuščajo. in ona v resnici ne izbira, briga jo kdo se znajde pod njenimi rokami, le, da je moški in vreden tega. smrt pa si po njenem mnenju zasluži vsak živeči moški, glede na to, da je še nihče ni prepričal, da niso vsi enaki. pa naj bodo to druga nadnaravna bitja, navadni smrtniki, v skrajnih primerih tudi tisti, ki bi si z enako močno željo želeli ubiti njo, torej lovci. resnično je ne briga.