beatrix claire de clutier

»živjo, moje ime je bea. morda, ampak res le morda, bo vse, kar vam bom v vsakem trenutku začela pripovedovati o sebi popolna laž. od vas ne pričakujem, da mi verjamete - pravzaprav s tem ne bom imela velikega problema, saj sem že od malih nog navajena na nenehno poniževanje in izkoriščanje ter hkrati na dejstvo, da sem vedno jaz tista, ki laže. skratka, odločitev je vaša - lahko se že kar zdaj priključite klubu mojih sovražnikov ali pa preprosto vsaj poskusite razumeti, da nenazadnje nisem sama kriva za stvari, ki so se mi zgodile v življenju in zaradi katerih sem postala to... karkoli pač sem danes. kakorkoli že, predvidevam, da ste vsi mnenja, da bi tale opis bilo najbolj smiselno začeti na začetku, zato se bom tudi sama strinjala z vami in začela pri tistih poglavjih moje zgodbe, ko sem bila v mesto še znana kot vedno tiha in zadržana bea.

če povem po pravici se mi zdi, da me večina ljudi pred leti ni niti poznala, ker me je rejniška družina vedno skrivala nekje v ozadju in me, če je le bilo možno, prikrila pred ljudmi. svojih bioloških staršev nisem nikoli poznala, nekoč sem le čisto mimogrede slišala pogovor, da naj bi živela v amsterdamu in se ukvarjala s preprodajo drog - sicer pa tega dejstva nikoli nisem čisto popolnoma sprejela kot resnico, saj navsezadnje družini, ki me je sprejela medse, nikoli nisem zaupala, kaj šele verjela. čeprav bi po njihovem mnenju morala biti srečna, ker so sploh skrbeli - če bi to sploh lahko tako imenovali - zame, sem do njih vedno čutila sovraštvo. če mi verjamete ali ne, to sovraštvo je bilo vsak dan večje. vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo sem si bolj želela, da bi jih na cesti po pomoti povozil kak kamion in mi ne bi bilo nikoli več treba videti njihovih hudobnih obrazov... vse dokler se ni zgodilo. ubila sem jih. vse. mamo, očeta in sestro. s tem sem končala eno nočno moro in začela novo, nekoliko manj neprijetno.

povsem verjamem, da vas večina ne verjame v takšne vrste, po vašem mnenju, izmišljotin, ampak vseeno skoraj ne morem izpustiti dejstva, da sem demon. ko sem ubila rejniško družino sem namreč nevede ubila tudi sebe in se znašla na razpotju med življenjem in smrtjo. veste, ko lahko enkrat izbiraš med tema dvema stvarema se lahko grem stavit, da bi nas devetindevetdeset, če ne sto, procentov izbralo prvo. tudi sama sem izbrala življenje. življenje na temni strani. vse od takrat je moje življenje drugačno - boljše, a hkrati tudi veliko bolj divje in nevarnejše. veliko ljudi je moja nova osebnost zmedla, redki so se na to navadili, največ pa je tistih, ki se gibljejo med dvema skrajnostima in ne vedo, ali naj zaupajo moji očarljivi lepoti ali moji želji po ubijanju.«