ilona anasztazia polasz

ne malokrat se mlada dekleta srečamo z.. hm, zagatami. na tisoče najstniških mini težavic vam lahko naštejem, a kraljici vseh težav, meni, ne bo ustrezala prav nobena. pravzaprav ne vem kje naj začnem – tako kot ostali nikoli niso vedeli kje začeti pri meni. prav smešno, kako so se vsi zmeraj radi izognili strašljivemu vprašaju na dveh majavih nogah in to še preden je zmešano dekletce postala pošast. najbrž sem zgolj en posameznik v množici nadnaravnih stvorov, o katerih se ostalim smrtnikom še sanja ne. nisem pa prepričana, da sem tako 'vsakdanja' bila tudi prej. diagnozo so mi postavili pri šestnajstih letih, kakšen mesec po naključni smrti moje tete, edine žive skrbnice. oboževala sem jo, resnično sem – prenašala je moja razpoloženjska nihanja, izpade ter neprestane težave, ki sem jih za sabo kot magnet privlekla na čisto vsaki poti. izjema niso bili niti moški, ki so nasedli moji nedolžni podobi, ki nenazadnje ni bila povsem tako nedolžna. nisem bila deklica pretirano običajnega čustvenega stanja, to nikoli ne. toda nikoli nisem bila tisto, kar so sčasoma naredili iz mene. oh, ja, sem izgubila rdečo nit? torej, tetina smrt. ne, jasno, ni bila naključje. tako kot vse tiste smrti poprej ne. lyon, je bil lyon? bili sva v franciji, skratka. na begu, zmeraj na begu. madžarsko sva pustili daleč za sabo. iz tete nikoli nisem izvlekla pred kom beživa, toda slepo sem ji zaupala, to sem še zmogla. klicala sem ga monsieur, vse plesalke smo ga. bil je lastnik kluba, v katerem sem se zaposlila in prisegla bi lahko, da je oči name položil še isto minuto, ko sem vstopila v modernejšo verzijo moulan rougea. velikokrat me je zasačil na stranišču, v družbi tablet, objokano, obtolčeno. nikoli ni spraševal – šele kasneje mi je postalo jasno zakaj. bil je lovec, lovec na bitja, ki so se iz roda v rod pretakala v naši družini. jasno, nihče mi tega ni zmogel povedati, to sem lahko izvedela iz pisma, ki mi ga je teta zapustila. ne morete si misliti, kako počaščena sem bila, da sem najbrž najpomembnejši detajl svojega življenja uspela povzeti iz koščka prekletega papirja. toda informacija me je stala drago – cele družine, pravzaprav. nisem bila še spreobrnjena in z lahkoto sem pristala v njegovih krempljih. vedel je za moje stanje in imel je kup fascinantnih idej, kako bi iz mene napravil psihopatko – navsezadnje sem še zmeraj bila le krhka smrtnica, uboga punčka. bipolarna, kompulzivna lažnivka, nimfomanka - težko je najti kakšno sočno motnjo, ki je ne bi imela. in oh, sem omenila, da mu je uspelo? pričela sem dvomiti v svojo preteklost, vase, pričela sem verjeti, da sem svojo družino umorila sama. nasmejana, spogledljiva mladenka (psihični problemi gor ali dol) je postala le še moja bedna senca, vse se je zgrnilo nadme ter me potisnilo k tlom. neverjetno, kakšno moč poseduje človekova volja. tako lahkotno se je poigral z mojimi možgani, da sem v najkrajšem možnem času postala njegova osebna igračka. toda nenazadnje veliko preveč patetična, da bi še uspel vztrajati pri meni. na srečo mi ni ničesar odsekal, ko me je ubil, v tem primeru bi se mi godila rahlo neprijetna usoda. mučenje so podoživljali številni člani moje rodbine, a prisežem, da bi sama raje pograbila fizično bolečino - kaj naj rečem, sem brezupna norica, še posebno po neljubem dogodku. na srečo je tip hladnokrvno pognal metek v mojo glavo, toda hibrid, ki je poznal mojo družino, me je našel pravočasno, bil mi je na sledi – čeprav, resnici na ljubo, že brez te zanemarljive pomoči sem bila dovolj zjebana. ne sanja se vam kako razjarjeno lahko postane mlado, vročekrvno ter za povrh zmešano dekletce, ki si pridobi priložnost, da maščuje nesrečno zaporedje dogodkov, ki ji ga je navrglo življenje. lahko rečem, da živim v svojem svetu, globoko v meni se po vsej verjetnosti še zmeraj skriva majhna ilona, s svojim smešnim naglasom, s svojim očitnim izstopanjem iz majhnega mesteca, s prepoznavnim smehom, ki je pridobil hladnokrvno intonacijo, nekaj takšnega, kar se ujema z njeno strastjo do ubijanja. drobcena, nedolžna ilona. ali pač? če pomislim, to nikoli nisem bila. toda tistim očarljivim lastnostim se imam zahvaliti, saj so me spreobrnile v resnično pošast. nikar ne podcenjujte človeškega uma, nikdar, kajti jaz sem živi primer, da se iz tega zna izcimiti najslabše - pa niti nisem pretirano vase zagledana mrha. prav ljubek paket sem sedaj, se vam ne zdi? brez sramu, brez občutka krivde ter še s celim življenjem prepojenim s cinizmom pred sabo. psihopatija je postala le češnja na vrhu smetane, nagrajena sem bila s praktično neskončnim življenjem, ki bo za povrh še zabavno, vsem sovražnikom moje družine, ki se je stoletja širila od madžarskih gozdov naokrog, pa se obetajo muke v mojih krempljih, krempljih nepoboljšljivega mojstrskega dela strokovnjakov za človeški um. kup prav ambicioznih življenjskih ciljev enaindvajsetletnega dekleta, hm?