erica gabriella bennett

veste kako je, ko ste nekaj in na to niste ponosni? no, ta zadeva mene muči pravzaprav že celo življenje. zares celo. niti ne vem, kako se je vse skupaj začelo, tako da vam ne bom utrujala s tem. vem le, da sta mi starša umrla kmalu po rojstvu, jaz pa sem bila dana v roke babice, ki je že sama po sebi slovela kakor neka nora čarovnica v vasi ter najbrž bi celo verjela, da je mit, če me ne bi doletela enaka zadeva- le v malce slabši meri. videla je v prihodnost in še vedno se spominjam, kako mi je govorila- oh erica dragica, tebe ne bo doletelo kaj veliko dobrega. vztrajno je ponavljala temo, ki jo je videla na moji poti ter luč na koncu, vendar saj veste, kako neubogljivi smo pri otroških letih ter koliko verjamemo v to, kajne? in tako sem pravzaprav živela povsem brezskrbno, sicer sredi londona in res, da moja babica ni spadala med najbolj normalne ljudi tam ter da ko si prišel v naše stanovanje, si res dobil občutek, da si v šotoru ciganske čarovnice, ampak kot sem dejala, le še en vic več. do mojega dvanajstega leta, ko je vse skupaj počilo. ko so k nam udrli neznanci ter me je babica skrila pod posteljo, nekaj zamrmrala ter bila sem prepričana, da je bilo, kakor da me ni tam- vendar pa se še vedno spominjam, kako je babica obležala na tleh, z sneženo belim obrazom proti meni, ki je ponavadi nosil nenavaden nasmešek, sedaj pa ni bilo sledi o življenju. komaj sem se zadržala, da nisem zakričala, vendar bilo je, kot bi nekaj premaknilo v meni- očitno šok v življenju, ki je spremenil vse. smešno, bila sem prepričana, da bo naslednje kar bom slišala moj krik, ko me bodo odkrili, vendar namesto tega je bil to njihov- padli so na kolena, v krikih ter se držali za glavo. nisem vedela kaj se dogaja, želela sem le, da se nadaljuje, da me ne opazijo. in še dandanes, ne vem, kako sem pobegnila, le oni so ostali tam v lastnih bolečinah, jaz pa sem se splazila iz stanovanja, pravzaprav iz rodnega londona. vse kar sem imela, so mi vzeli. vendar pa sem dobila nekaj novega- moč, za katero se sploh zavedala nisem, da jo imam, dejstvo, da to, kar je govorila babica ni le bedarija ter spoznanje, da edinemu, ki lahko verjamem sem jaz- nobeni drugi vrsti, nobenem drugem bitju, prehitro bi te izdali. tako sem preprosto zaprla svoje srce pred ostalimi, hodila z visoko vzdignjeno glavo ter vztrajno skrivala, to kar sem. in takrat, ko mi je kdo prišel preblizu, ko je imel nekdo skrite namene… smešno, vedno znova jih lahko spravim na tla, tako kot sem tiste takrat. sicer vem, vsaka stvar ima stranske učinke, tudi to. vendar kakorkoli, trik je v tem, da lahko iz ljudi, bitij, zvlečem najslabše spomine- vsak ima šibko točko, kajne? če ne drugega, smrti se vsak boji, vedno je nekaj. in čeprav ne berem njihovih misli ter se mi načeloma niti malo ne sanja, ob čem jim zašibijo kolena, vendar le če se potrudim, lahko to ugotovim, le če dodam še svoje boleče spomine zraven in v kombinaciji z njihovim, jih spravim na tla. načeloma precej preprosto, le, da me znajo tu in tam potem vsi ti spomini, ki jih vidim, pomešani z mojimi, prekleto mučiti, vendar vsak ima proti napad in vsaka obramba ima svojo šibko točko. vendar dobro, bom preživela, mogoče jo moram še izpilti, morda bo bolje. in kje sem sedaj? tu, v novem mestu, povsem nov človek- navidez človek. nasmejana, prijetna, prijazna in hitro prirastem k srcu z karizmo in optimističnim pogledom na svet, preprosto bi vsak rekel, da sem prisrčna deklina, sploh če še dodamo izgled. iskreno sem sicer prepričana, da se ne sanja ravno vsakomur zakaj sem tu ter kdo sem ter kakšen je moj skriti as. vendar dokler oni ne silijo vame, jaz ne bom v njih. vsaj dokler, se mi ne postavijo na pot proti cilju- in kaj je cilj? vrniti milo za drago tistim, ki so mi vzeli družino.